Spomini, misli in nilski konji

V Nilskih konjih v puščavi eseji Carlosa Pascuala, Spomini antisemita Gregorja von Rezzorija in Chamfortove Maksime in misli.

Ljubljana – Za Carlosa Pascuala, Mehičana, ki že trinajst let živi v Sloveniji, bi lahko rekli, da je precej plodovit avtor. Nova zbirka esejev Nilski konji v puščavi je že četrta njegova knjiga v slovenščini, za knjigo Nezakonita melanholija (2020) je prejel tudi nagrado novo mesto za najboljšo kratkoprozno zbirko. Pascualovo najnovejše delo prinaša 24 besedil, ki so izvirno izhajala v prilogi Objektiv časnika Dnevnik med aprilom 2017 in avgustom 2021.

Carlos Pascual z zmernim optimizmom in melanholično vdanostjo v usodo premišljuje o družbenih in političnih fenomenih sodobnega časa, pri čemer izhaja iz na videz preprostih, vsakdanjih dogodkov. Kot na primer o peku in pekarni v Rožni dolini, ko se teme loti ko neke vrste ulični antropolog. Pisec je živel v različnih okoljih, zato mu institut primerjave vsekakor ni tuj. Njegovo pisanje ves čas prehaja med esejistiko in avtorefleksijo. Odlikujeta ga humornost, samoironija, kot večni popotnik po ljubljanskih ulicah, na avtobusih mestnega prometa, na ljubljanski tržnici in klopeh ob nabrežju Ljubljanice modruje o knjigah, filmih, gledališču ... Kot sam pove, se je vklopil v slovensko okolje, ki ga še vedno izziva s svojimi značilnostmi. »Morda je Portoričan bolj odprt kot Slovenec, a velike razlike v razmišljanju med njima ni. Saj tu ne manjka poslovenjenih tujcev,« doda Pascual. Knjigo je iz španščine, v kateri avtor piše, prevedla njegova partnerica Mojca Medvešek, za katero pravi, da je tudi pri prevajanju več kot samo prevajalka. To potrjuje tudi ona, ki doda, da je prevajanje tudi del njunega odnosa, kar ni vedno enostavno. »Besedila nastajajo sproti, ko začnem prevajati, niti ne vem, kam grem, kar je nedvomno velik izziv zame. Ko je prevod končan, šele lahko nanj pogledam kot bralka.« Še en dokaz torej, da gre za izvirno knjigo.

V zbirki Kondor pa sta izšli dve prevodni deli. Roman Spomini antisemita (prevedla sta ga Aleš Učakar in Ana Jasmina Oseban) avstrijskega pisatelja Gregorja von Rezzorija, ki je večino življenja preživel v Italiji, sestavlja pet zgodb, ki si sledijo v časovnem razponu od konca dvajsetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica spremnega besedila Kristina Jurkovič opozarja, da gre za besedilo, ki bi v časih politične korektnosti težko prišlo do bralca. Kontroverzen je namreč že naslov, sicer pa v vsaki zgodbi nastopa drug romaneskni jaz, vse pa se odvijajo okoli srečanja z Judi, ki jih liki doživljajo izrazito večplastno.

Prevajalec Primož Vitez pa se je lotil besedila Maksime in misli razsvetljenskega misleca Nicholasa Chamforta (1741–1794). Za življenja sicer ni izdal nobene knjige, posthumno pa je njegovo literarno zapuščino uredil prijatelj. Maksime in misli so kritičen, ponekod blago posmehljiv, drugod pa oster in jedek prerez francoske družbe, ki je v drugi polovici 18. stoletja, pred revolucijo, tičala v globoki politični in moralni krizi. Primož Vitez meni, da bi bile njegove misli, čeprav so stare več kot tristo let, lahko napisane za aktualno rabo.