Plebiscit 1990

Viktor Žakelj je 2. oktobra 1990 Skupščini RS kot prvi naslovil Pobudo za razpis plebiscita za samostojno državo Slovenijo. To prvenstvo mu pripada še danes, vsaj v moralnem smislu, saj je dejstvo tudi, da je do udejanjenja te pobude prišlo šele, ko se je zanjo odločil tudi takrat vladajoči Demos. Žakelj je ob 20-letnici takratnega dodajanja napisal knjigo. Plebiscit 1990 je njen naslov, podnaslov pa Med politikantstvom, strahom in pogumom. Izdala so jo tržiška Učila, uredila Mojca Benedičič. Knjiga je narejena tako, da avtor v svoje osebne spomine in razmišljanja vpleta številne dokumentarne vire, še posebej pa jo bogatijo spominski prispevki, ki so jih na avtorjevo željo za to knjigo napisali France Bučar, Miroslav Cerar ml., Matjaž Kmecl, Tone Peršak, Miran Potrč, Izidor Rejc, Mile Šetinc, Ludvik Toplak, Lojze Ude in Jože Zupančič. Odzval se je tudi Franco Juri; knjigo bogatijo njegove karikature, ki o dogajanju pričajo na svoj način.

O teh rečeh smo pisali že v članku Dediščina plebiscita 1990, v naših Snovanjih, 16. novembra 2010. Pred bližnjo obletnico pa preberimo še kak odlomek iz knjige. Posebej tehtno se mi zdi, kar je na Žakljevo pobudo napisal pravnik Miro Cerar ml. »Značilnost plebiscita za samostojno Slovenijo iz leta 1990 je predvsem ta, da se je zanj odločila legitimna, demokratično izvoljena slovenska oblast. To torej ni bil meddržavni plebiscit /kakršen je bil, denimo, koroški v letu 1920, op. M. N./, pač pa plebiscit, ki je pomenil realizacijo mednarodnopravno in ustavnopravno priznane pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Izveden je bil na legalen in legitimen način in je bil zato najboljša možna politična in pravna podlaga za kasnejše akte in dejanja, ki so privedla do slovenske državne osamosvojitve. Kljub tedanjim razgretim političnim razpravam in drugim turbulencam okoli primernosti, pomena in posledic plebiscita, vključno s polemikami o formulaciji plebiscitnega vprašanja ter o določitvi ustrezne večine za relevantnost in veljavnost izida glasovanja, lahko v današnji retrospektivi ta plebiscit zanesljivo označimo kot izjemno uspešen in koristen člen v verigi temeljnih osamosvojitvenih dejanj v letih 1990 in 1991.«

Cerar razloži tudi, da plebiscit ni bil le politično dejanje. »Plebiscit za samostojno Slovenijo je imel večrazsežnostni pomen. Na politični ravni je koncentrirano izkazal nesporno in brezpogojno zahtevo slovenskega naroda po ustanovitvi suverene slovenske države. Na pravni ravni, ki sta jo poosebljala Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ZPSN) ter korekten pravni postopek izvedbe plebiscita in ugotavljanja njegovega izida, je bil plebiscit dokaz, da si Slovenci prizadevamo za suvereno in demokratično državo v skladu z načeli pravne države. Na kolektivni emocionalni ravni je plebiscit, s tem ko je slovenski narod pozval k neposredni udeležbi pri aktu samoodločbe, vsem tistim posameznikom, ki so podprli pot v slovensko samostojnost, omogočil, da so individualno in kolektivno v celoti izrazili svoja dotlej vsaj deloma zatajevana narodnoemancipatorna čustva. Ne nazadnje velja omeniti še duhovno raven, na kateri lahko v realiziranem plebiscitu prepoznamo zavestno ali nezavedno težnjo po večji svobodi človeškega duha, ki smo jo takrat Slovenci (pretežno optimistično) projicirali v bodočo neodvisno, demokratično, pravno in socialno državo Slovenijo.«

So se naša »pretežno optimistična« pričakovanja uresničila? Kakor za koga, večina je potegnila »ta kratko«. Pred možnostjo, da bo šlo tudi v samostojni državi marsikaj narobe, je že v času osamosvajanja svaril dr. Ludvik Toplak, pravnik, poslanec SLS in predsednik družbenopolitičnega zbora skupščine. »To je potrdil kasneje projekt menedžerske privatizacije, ki je protiustavno izigral pravno in ustavno zajamčeno pravico delavca do minulega dela. Sam sem v parlamentu opozoril, da 'taka privatizacija pomeni spremembo političnih privilegijev v lastninsko pravico, ki bo dedna'. Opozoril sem tudi, da 'proporcionalni sistem z nacionalno listo vodi po italijanskih izkušnjah v klientelizem, partitokracijo in v španovijo z mafijo'. Ekspropriacija delavčevih pravic bo povzročila socialno diferenciacijo in s tem vgradila nova žarišča nepomirljivih socialnih in političnih konfliktov v Sloveniji. Ti stavki so povzročili medijski linč, ki se nadaljuje že dve desetletji. Potrdil pa se je Cankarjev rek: 'Navsezadnje se je zgodilo, kar se zgodi vselej in povsod: idealisti so ostali v ozadju in so utihnili, štrebarji pa so potrgali sadove.'« Takšni nasledki seveda ne zmanjšujejo veličine plebiscita 1990, v državi, ki smo jo na njem izglasovali, so bile tudi drugačne, boljše možnosti …