Moja žena je hladna kot led in mi ne da (5)

Za sekundo se je hotel odmakniti, a mu nisem pustila, prekleto, brez moškega sem bila že več kot tri leta, in ko je z jezikom švignil mimo popka … prav tja dol, sem ga zagrabila za lase in … kaj naj rečem, prišlo mi je prej, preden bi preštela do pet.

Danes vem, da je on to pričakoval, ker niti za hip ni odnehal, počasi me je slekel do konca in njegovi poljubi so bili vroči in so, že čez nekaj trenutkov, vnovič prebudili spečo levinjo, njegovi prsti in čvrsti jezik so jo utišali vsaj še trikrat, preden se je tudi sam odločil, da me naskoči in se zarije vame …

Na svoj način sem tisti seks kupila. Včasih se vprašam, ali je bil res vreden šest tisoč evrov, a odgovor ostaja še zmeraj enak.«

25. novembra 2009 (zjutraj)

Za Marijo je bila neprespana noč in ko se je privlekla v kopalnico, je bila ta zasedena.

»Kje si se gonil pol noči?!« je besno zakričala na moža, ki je (tako se je slišalo) sedel na straniščni školjki.

»Jebi se, sebe poglej, jebemti!«

»Bila sem doma in gledala televizijo, kreten neumni.«

Laž ji je povsem zlahka zdrsnila z jezika.

Stopila je v kuhinjo in pristavila vodo za kavo. Potem se je povzpela na stol in pobrskala po zgornji polici. Upala je, da je ostalo še kaj kamilic.

»A zame ne bo kave?!« se je obregnil mož, ko se je prikazal na vratih.

»Dobro veš, da ti ne bom kuhala, dokler se boš do mene obnašal kot kakšen kreten,« mu je zabrusila Marija, ker je bila razdražena in sitna, malo je manjkalo, da ni skočila vanj in ga začela tepsti po prsih.

Stopil je do štedilnika in si sam pogrel vodo.

»Marija, tako ne bo šlo več naprej. Pogovoriti se morava …«

Naveličano je vzdihnila.

»Milijonkrat sva se že. Je bilo kdaj kaj drugače?!«

Dvignil je roko, kot da bi jo hotel pobožati po laseh, a se je izmaknila.

»Prav … pa grem …«

Bila je tiho in brez besed strmela v mizo.

Ko je Marija kasneje prišla v službo, je dobesedno žarela.

Takole nadaljuje svojo pripoved: »Med potjo sem zavila k frizerki, ki mi je pristrigla lase, da sem bila videti vsaj pet let mlajša, in visoke pete, na katerih sem zakoračila po pisarni, so me naredile večjo in vitkejšo. Niti sebi nisem hotela priznati, da je kaj narobe.

Kakšna neponovljiva tepka!

»Fiju!« je zažvižgala sodelavka (tista, ki sem ji tarnala o svojem prehladu).

»Naša Marija je zaljubljena!« je vzkliknila direktorjeva tajnica, ko sem na njeno mizo položila mape z nujnimi spisi.

J. K., vodja investicij, me je resno pogledal in zmajal z glavo. Z možem sta občasno igrala badminton in v očitni moški solidarnosti je ugotovil, da se dogaja nekaj, kar njegovemu prijatelju ne bo ravno všeč.

Prav nič se nisem čudila, ko me je po malici povabil na kavo v kantino.

»Nimam časa, kdaj drugič,« sem se ga želela znebiti, a je bil vztrajen kot podrepna muha. Prijel me je za komolec in me nežno, a brez ugovarjanja odpeljal s seboj.

Po pravici povedano, kljub vsemu mi je bilo malo nerodno. V zadnjih dnevih, ko sem bila uradno na bolniški, sem cele dopoldneve grela rjuhe v postelji Tonijeve sestrične. Takoj ko je odšla v službo, me je Toni poklical, doma sem že držala za kljuko in slepa in gluha sem oddirjala v njegovo naročje. Ko mi je namignil, naj pridem brez hlačk, sem jih nemudoma vtaknila v torbico in ko sem stopila skozi vhodna vrata, me je pogledal globoko v oči.

»Si me ubogala?«

Prikimala sem, ne da bi vedela, zakaj si je tega zaželel.

Ni bilo treba dolgo čakati. S hitrimi koraki se mi je približal in s treskom zaprl vrata za mojim hrbtom.

»Ali si spodaj res … gola?« Njegov glas je bil hripav in nekam čudno tih.

Nenadoma se je spustil na kolena in previdno potegnil za zadrgo. Krilo je spolzelo na tla, on pa je glasno požrl slino, ko se je z obrazom dotaknil gozdička. Z dlanmi je zaobjel ritnici in se stisnil v vroč objem, ki ga je brezglavo zasipaval s poljubi.

»Kako te ljubim, Sončica moja,« je vzdihoval, ne da bi mu bilo mar zame. Tla so bila hladna, v podplate me je pošteno zeblo, a ne za dolgo.

Kljub temu da sva se prejšnji dan igrala do šestih zvečer (sestrična je bila na seminarju), mi je že sama misel, kaj bo še počel z menoj, pognala kri po žilah. Pozabila sem na to, da imam po obilnem zajtrku malo trebuha (pregrešila sem se in pojedla dva kosa kruha namesto enega!), odvrgla sem bluzo, spodnjo majčko in modrček.« (se nadaljuje)

P.S.: Vse tiste, ki ste me spraševali, ali je moja zgodba iz istega vira kot sobotna reportaža o internetnih prevarah skupinice Mariborčanov na internetu, ko so izkoristili lahkovernost več žensk in jih posneli s kamero, sporočam, da sta si zgodbi sicer zelo podobni, a glavni akterji so različni.