Puzata Hata po naši meri

Najti dobro restavracijo po zmernih cenah popotnika v tujem svetu vedno spravi v dobro voljo. Restavracija Puzata Hata je naš gon po hrani in pijači v tistih dneh potešila večkrat.

Raziskovanje po velikih mestih je največji potrošnik človekove energije. Definitivno. Ampak, pride trenutek, ko ti je dovolj hoje in ogledov in si rečeš, ne premaknem se več, oziroma zakorakam le še do prve gostilne. S hriba smo se po »Montmartru« spustili do Dnepra, se z vzpenjačo zapeljali nazaj nanj in se potem po Miloševem priporočilu odpravili v restavracijo Puzata Hata na Besarabki.

Puzata Hata (hata bi bilo po naše koča, Puzata pa res ne bi vedel, kaj pomeni) je danes največja veriga restavracij z ukrajinsko kuhinjo v Kijevu in vseh večjih mestih po državi. Gre za razmeroma mlado blagovno znamko, prvo restavracijo so namreč v Kijevu ustanovili šele leta 2003, do danes pa so jih samo v glavnem mestu odprli devet. Vic Puzate Hate je v tem, da si v njej lahko privoščiš predvsem tipično ukrajinsko hrano, pripravljeno iz ukrajinskih surovin. Cene so zelo razumne, pa kaj razumne, spravijo te v pravo veselje. Povprečno kosilo stane le okrog 25 do 30 grivnov, kar bi zneslo od 2 do 3 evre. Menda je kar 50 odstotkov gostov stalnih strank. Značilna za te restavracije je tudi notranja oprema, ki je nekoliko domačijska, vso hrano pa tudi lahko vidiš med pripravo. Če ne veš, kaj za ena stvar je na krožniku, ti prijazno osebje na oni strani pulta večinoma tudi v angleščini zna povedati, za kaj gre. Čas priprave hrane od surovin do krožnika je največ petnajst minut. Aha, naj dodam, da so to samopostrežne restavracije, na prvi pogled so podobne recimo kakšnemu Rosenbergerju na Dunaju, velja pa zapisati, da je hrana kar kvalitetna.

Prijetno napojeni smo se zapodili na tržnico, ki je delovala »sumljivo« čisto in urejeno. Ob špalirju raznolikega sadja, ki se vrsti na dolgih polkrožnih stojnicah se nam skorajda orosijo oči od lepote pogleda. Kar ne moremo se odločiti, pri katerem »albancu« bomo kupili paradižnike. Ko si le izberemo tri najlepše primerke te zelenjave v celotnem vesolju, nas na tla spravi cena pri blagajni: 38 grivnov, kar je nekaj več kot en evro za kos. Le kdaj se bomo naučili prej vprašati za ceno, preden kupimo? No, Miloš nam je kasneje povedal, da je ta tržnica najdražji kraj za nakup živil v Kijevu. Nekoliko povešenih nosov sedemo h kavi in pokličemo Miloša, naj se nam pridruži. Kje da smo? Saj res, kje … hmmm, tu so ene visoke stavbe, lokal pa se imenuje … kako že? Mobitel izročim nekemu mlademu Kijevčanu, naj on Milošu razloži, kam naj pride.