Gre za to, da uredimo življenje po meri vseh

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. december 2010 / 06:00

Tretji december obeležujemo kot mednarodni dan invalidov. O njihovem položaju v Sloveniji in Evropi smo se pogovarjali z mag. Cvetom Uršičem, članom Odbora za pravice invalidov pri OZN.

Prvi odbor za pravice invalidov je bil ustanovljen šele leta 2008, dve leti za tem, ko so Združeni narodi sprejeli Konvencijo o pravicah invalidov. Cveto Uršič, ki je do nedavnega vodil Direktorat za invalide pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je sodeloval pri pisanju Konvencije. Zadovoljen je, ker je bila prav Slovenija ena od prvih držav, ki so konvencijo ratificirale. Na prvih volitvah je bil, kot mednarodno priznan strokovnjak, izvoljen v dvanajstčlanski odbor za pravice invalidov. Konec leta se mu izteče dveletni mandat.

Združeni narodi so pisana druščina različnih kultur, tradicij in ekonomij. Kako vse to postaviti na skupni imenovalec zagotavljanja pravic invalidov?

»Konvencija je nastajala več kot šest let, a je postala najhitreje sprejet dokument v Združenih narodih, kar si štejemo za velik uspeh. Seveda so se ob tem na vseh področjih pokazale številne razlike, a vendarle vsaj v teoriji povsod po svetu veljajo enake temeljne človekove pravice. Konvencija te osnovne človekove pravice le prenaša na invalide. Ekonomske pravice gredo invalidom v posameznih državah pač v skladu z ekonomskimi možnostmi države. Dejstvo pa je, da 90 odstotkov invalidov živi v državah v razvoju in ti živijo v revščini. Konvencija je pomembna tudi zato, da vse države ozavešča, da morajo tudi invalidom omogočiti dostojno življenje.«

Kje pa je na lestvici zagotavljanja pravic invalidov Slovenija?

»Razlike v obsegu pravic so že po Evropi velike: če samo primerjamo na primer Center za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici, ki razvoj pelje v smeri zagotavljanja bolj domu podobnega bivanja, z domovi v Bosni, kakršnih pri nas že desetletja nimamo več, vidimo, da je tako. Po eni od mednarodnih raziskav, narejenih konec devetdesetih let, pri kateri sem bil kot raziskovalec vključen tudi jaz, je Slovenija spadala med države, primerljive znotraj Evrope. Tudi zdaj po eni strani sledimo razvoju teh držav in se po drugi strani tako kot vsa Evropa soočamo z zniževanjem obsega pravic za vse, tudi za invalide. Povsod dvigujejo prag za vstop do pomoči. Ne samo ranljivejšim, takšna je pač realnost. Ob tem pa v Sloveniji še vedno peljemo projekte, ki so v mnogočem podobni skandinavskim in omogočajo invalidom bolj enakovredno vključevanje v življenje. Radovljica, od koder prihajam tudi sam, je tako pred leti uvedla projekt Občina po meri invalidov, sledila so ji še nekatera druga slovenska mesta, lani tudi Ljubljana, letos pa še Maribor.«

Kako na pravice oziroma položaj invalidov vpliva gospodarska kriza?

»Predvsem tako, da so se ustavili nekateri razvojni programi. Načrtovali smo vrsto predpisov, usmerjenih v storitve, ki bi ljudem omogočali, da kljub invalidnosti ostanejo v domačem okolju. S predlogom zakona o dolgotrajni oskrbi in zakona o osebni asistenci smo na tem področju želeli narediti pomemben korak naprej pri omogočanju življenja starejših in invalidov v domačem okolju z vso potrebno podporo, kolikor dolgo je to le možno. Pričakujemo, da bosta zakona sprejeta prihodnje leto. Je pa bil letos sprejet zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki smo ga pričakovali vsaj deset let. Zakon prepoveduje diskriminacijo invalidov in pokriva sive lise pri zagotavljanju tehničnih pripomočkov za slepe in gluhe osebe ter pri prilagoditvi avtomobila za gibalno ovirane invalide. Zakon se bo v celoti začel uresničevati v drugi polovici prihodnjega leta. V Sloveniji smo lani z interventnim zakonom tudi preprečili, da bi se brezposelnost med invalidi bistveno povečala. Poleg tega smo leta 2005 sprejeli zakon, ki je uvedel kvotni sistem: če podjetja ne zaposlujejo določenega števila invalidov, plačujejo prispevke, iz katerih se potem financirajo prav programi zaposlovanja invalidov. Število brezposelnih invalidov se je seveda povečalo, a narašča počasneje kot število drugih brezposelnih delavcev.«

V kakšni smeri se bodo pravice invalidov uveljavljale v prihodnje?

»Tako kot doslej v oblikovanju družbe enakih možnosti, konkretno pa kot dvig kvalitete bivanja v okolju, kjer invalidi živijo. Naj se vrnem na primer Radovljice: če hoče biti občina po meri invalidov, mora odstraniti tudi informacijske ovire; invalidi niso samo gibalno ovirani. Naj samo spomnim, da morajo na primer imeti zagotovljeno mesto, kjer lahko na prilagojen način volijo, tudi tisti, ki ne vidijo, ne hodijo, ne pišejo … Šole morajo biti dostopne vsem, tudi invalidom, in ti morajo biti aktivno vključeni v življenje družbe. Tu lahko spet kot primer dobre prakse omenim Radovljico, kjer stojita osnovna šola A. T. Linharta in OŠ s prilagojenim programom A. Janše tudi fizično druga ob drugi. Invalidom moramo omogočiti primerno bivalno okolje: od blokov s prilagojenimi stanovanji do bivalnih enot centrov za varstvo, delo in usposabljanje ter varstveno delovnih centrov, ki k sreči pri nas že dolgo niso več potisnjeni na obrobje. Gre za to, da uredimo življenje po meri vseh. Za to, da je tisto, kar naredimo dobrega za invalide, dobro za vse ljudi. Gre za spoštovanje in solidarnost. Če tega ne bo več, nas čaka težka prihodnost!«