Zanašanje na drugo stran

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 2. december 2010 / 06:00

Klikal sem datoteke na svojem prenosniku. Klikal sem datoteke v svojem računalniku. Klikal sem datoteke na »leptopu« … Opazil sem, da sodobni pisalni stroji nimajo ustreznega imena! Mi, ki prenosnike uporabljamo zgolj za pisanje, si nismo izmislili sodobnega imena za »pisalne mašine«? Tipkalnik naj bo! Slabo. No, če so se ploščarne obnesle, se bo mogoče tudi … tipkalnik.

Ne, to ni predmet mojega razmišljanja, ampak spet gibanje. Tokrat prekomerno gibanje. Če pogledam levo, vidim okno, ki mi prikazuje padanje snega. Če pogledam desno, pa vidim računovodkinjo, ki pa ima računalnik in ne tipkalnik. Potem se spomnim, koliko sem se letos gibal, preden sem pograbil lopato za kidanje snega. Čas za temeljito inventuro preteklega leta še pride, vendar sem se ob klikanju datotek spomnil, da sem točno pred letom dni razmišljal o tistih ljudeh, ki jim je Glasovo gibanje še posebej postalo »način življenja«. Da, prav ste prebrali! Način življenja. Drugače se ne moreš spraviti v gibanje, kot pa da ti tako življenje postane vsakdan oziroma način, kako preživiš dan. Postal sem kot pokojni Humar. Vse, kar mi diši po kolesarstvu, je že način življenja, tako kot je bil njemu vsak premik v skali »način lajfa«. Te hribovce sem potemtakem razumel zato, ker so morali imeti dober alibi za to, kar so počeli. Mi ga tudi potrebujemo, zato bom raje tiho. Kdo smo mi? Ja, mi, ki še imamo službe, družine, obveznosti. Torej nismo sami na svetu in nismo egoisti in nismo jebivetri. Rekreacija, predvsem pa športna zahteva čas, in kdo ti ga bo dal, če si ga sam ne vzameš? Nihče! Pameten pa moraš biti in si ga ne vzeti preveč, čeprav bi si ga rad več, zato da nekomu ne postaneš odveč. Nič kaj zapleteno povedano. Moram priznati in pohvaliti samega sebe, da teh življenjskih veščin učim vse okoli sebe. Nisem pa ne vem kako uspešen pri svojem poučevanju, ker opažam, da večino »zastrupim« in potem gredo … Takih, ki se nagibajo preveč za svoje potrebe, je zadnja let vse več, zato se je pojavila teorija, da je športna rekreacija najnovejša droga, katere se je nemogoče odvaditi. Torej, govorim o drogi? Ne. Govorim o ljudeh, ki hodijo (v našem primeru kolesarijo) po zelo ozki cesti in večkrat premalo manjka, da jih zanese na drugo stran. Na drugi strani pa je … zasvojenost. Ni težko biti v pravi smeri, težje je ne zapustiti je. O tem smo se že pogovarjali, pred kratkim pa je bila to spet glavna tema, ki nas je razburila, da nam niti sok ni več prijal, ker je bil presladek. Kakorkoli smo obračali teorije, smo prišli do spoznanja, da tisti, ki več dajo na športno rekreativno gibanje, zmagajo tudi v razlagah. To je po eni strani tudi logično razumljivo. Spet po drugi strani (ne vem točno, kateri) pa to ni logično, ker se pojavi občutek, da so že zdavnaj prebili na drugo stran oziroma jih je krepko zaneslo s poti. Od tu nekje se pojavi vprašanje, kdaj si priznati ali kdaj komu drugemu priznati, da ima prav. Težko je priznati, da si na »drogi«? Če pomislim na tiste, ki so na »trdih« substancah, ti priznajo šele takrat, ko jim zmanjka in ko zato potrebujejo pomoč. Če pomislim na tiste, ki so odvisni od tekaških copat, žoge, kolesa, smuči … pa se priznanje zavleče dolgo v leta. Prvo priznanje si štejejo v dobro. Potem šele, ko opazijo, da so v vsem dobrem naredili ogromno slabega za okolico, pa se ne kesajo in ne priznajo zavedenosti, ampak rešujejo svoj položaj. Ponavadi ga izboljšajo tako, da zamenjajo družbo, društvo, klub … mogoče tudi partnerja. Na koncu »pametovalnega« kongresa smo ugotovili, da je bolje, da se ne vtikamo drug v drugega in da jaz, ki sem odgovoren za pisanje, vsakomur še naprej ločujem to in ono stran oziroma poskrbim, da nas ne zanese predaleč s poti … Sicer sem se strinjal, in preden sem postavil piko na debato, vprašal, ali mi niso ravno zdaj spet, tako kot že delajo nekaj let, premaknili mejnika. Ker me niso takoj razumeli, sem jih vprašal: Kakšni rekreativci smo, če se gibamo vsak dan? Vsi v en glas so odgovorili: Zasvojeni! In koliko je takih? So rekli, da vsak dan več, predvsem med tistimi od petdesetega leta naprej. Če se vprašamo, ali je to dobro ali slabo, potem je ponavadi vedno enak odgovor: če pretiravaš, ne more biti nikoli dobro, karkoli že počneš. Torej, pamet v glavo in ne pretiravajmo. Če eno uro kidaš sneg, bodi dovolj rekreacije za ves dan … ali pač ne?