Znane osebnosti (6)

Besedilo: Mag. Drago Papler
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Profesor Anton Pavlič, primskovški rojak, slavist, šolnik in bibliotekar, je vidno zaznamoval kranjski kulturni utrip v desetletjih po drugi svetovni vojni. Služboval je v kranjski Osrednji knjižnici, ki ji je vtisnil neizbrisen pečat s svojim enciklopedičnim znanjem in človeškim razmerjem do mlajših sodelavcev, zlasti pa s svojo trezno presojo v burnih časih razvoja in reformiranja kranjske knjižnice. Trajne zasluge pa mu gredo za sodelovanje pri slovenski izdaji tablic univerzalne decimalne klasifikacije, kjer je plodno prispeval svoje bogato poznavanje področja biblicistike in sistematike znanosti.

Profesor dr. Nace Šumi, raziskovalec in varuh stavbne dediščine, je bil ugleden intelektualec, profesor za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, raziskovalec, konservator in ustanovitelj Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je svetovalec številnih projektov naše kulturne zgodovine, v katerih je bil umeščen tudi Kranj. Zapustil je veliko število strokovnih člankov, monografij, razprav, polemik in raziskav.

Pisatelj in dramatik Rudi Šeligo je s svojim obsežnim opusom literarnih del večkrat postavil ogledalo slovenski družbi. Napisal je številne teoretične spise s polja dramske umetnosti in polemično sodeloval pri družbeno-političnih temah. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev je pomembno sodeloval pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije.

Janko N. Rogelj je bil markantna osebnost med ameriškimi Slovenci kot novinar, zavarovalni zastopnik, družbeni in kulturni delavec. Med številnimi dejavnostmi, ki jih je opravljal, sta verjetno najpomembnejši dve: prizadevanje za ohranjanje slovenstva med Slovenci v Ameriki in povezovanje ameriških Slovencev z domovino. V najtesnejši povezavi s tem delovanjem je tudi Rogljevo besedno ustvarjanje. Bil je zanimiv in izviren pisec predvsem kratkih pripovedi v slovenskem jeziku.

Joža Vovk, duhovnik, pesnik in pisatelj, se je poslovil s Primskovega že leta 1951, kljub temu pa je spomin nanj zelo živ, še posebej v generaciji, ki jo je učil verouk. Mladi in stari so ga doživljali kot prijaznega in zabavnega človeka, ki je vsepovsod trosil dobro voljo, hkrati pa je bil tudi velik domoljub z izrednim posluhom za ljudi v stiskah. Drobci ohranjenih spominov se prepletajo z bežnimi vpogledi v njegovo literarno delo, v katerega je iskreno prenašal svoja doživetja in občutja. Mnogi ga poznajo po mladinski povesti Naš Buček, med njegovimi pesmimi pa je po svoji izrazni moči gotovo na vrhu Naš klic iz zbirke Izgnanci.