Drugi dom radovljiških športnikov
Letos mineva sto let, odkar so člani radovljiškega sokolskega društva v središču Radovljice slovesno odprli novi Telovadni dom. Aleks Čebulj, starosta radovljiškega športa, je ob tej priložnosti izdal knjigo o športnem življenju v mestu in okolici.
»Najprej Sokolski dom, od leta 1945 do danes pa Telovadni dom – Partizan je spomenik kulturne dediščine, ki sodi pod spomeniško varstvo. Nanj bi morali biti ponosni, ne pa dopustiti, da komaj še stoji in neslavno propada pred našimi očmi.« (Aleks Čebulj: Spomini)
Ta mesec mineva sto let, odkar so člani radovljiškega sokolskega društva v središču Radovljice slovesno odprli novi Telovadni dom; današnje generacije ga poznajo pod imenom TVD Partizan pa tudi po klavrni podobi zapuščene, propadajoče stavbe v središču mesta.
»Pri gradnji so sodelovali vsi člani sokolskega društva, tudi ženske in otroci,« je ob izidu publikaciji Spomenica Sokolskega doma v Radovljici ob njegovi 95-letnici pojasnil soavtor publikacije Jure Sinobad. »V prostorih Sokolskega doma je pod vodstvom Jakoba in Marice Špicar skoraj dve desetletji deloval znameniti Sokolski oder, ki se je v letih 1921–1941 postopoma razvil v najpomembnejše gledališče na Gorenjskem. Sobote predstave so bile namenjene domačinom, ob nedeljah pa so se v Radovljico pripeljali ljubitelji in poznavalci gledališča iz vse Gorenjske pa tudi iz Ljubljane. Gostje zakoncev Špicar so bili številni ugledni literarni ustvarjalci, med njimi Oton Župančič.«
Šport, kultura, zabava
Sokolski dom se je po drugi svetovni vojni preimenoval v Telovadni dom. Pod njegovo streho so delovali tudi kino, knjižnica in glasbena šola. »Mirno lahko zapišemo, da je bil v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni drugi dom kulturnikov in športnikov iz mesta in okolice,« pravi Sinobad.
Tudi Aleksa Čebulja, ki je zdaj, pri častitljivih 92 letih napisal knjigo o športnem življenju v mestu in okolici in jo posvetil prav stoletnici Telovadnega doma v Radovljici. V njej je podrobno opisal športne dejavnosti, ki so v okviru tedanjega Telovadnega doma delovale vse do leta 2014, ko je šla stavba najprej v last Športne zveze Slovenije, od tam pa v zasebne roke in na pot nezadržnega propada.
Kot drugi dom
Aleks Čebulj je sicer po rodu Jeseničan, a se je v Radovljico preselil že leta 1958. Kot v uvodu h knjigi pove Jure Sinobad, je v mladih letih vzljubil šport, predvsem alpsko smučanje in plavanje; smučal je še do 84. leta starosti, aktivno plava pa še vedno.
Po poklicu je bil učitelj športne vzgoje in tako je spoznal tudi radovljiški Telovadni dom, kjer je poučeval in je kmalu postal njegov drugi dom. Sodeloval je pri njegovi temeljiti obnovi v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa kot član Športnega društva Radovljica izmenično opravljal zadolžitve predsednika, tajnika in gospodarja.
Glavni protagonist športnega filma
»Kot da se mi je 'zahakljal' za vrat, nisem se ga mogel znebiti ...« je hudomušno pripomnil na predstavitvi knjige prejšnji teden v radovljiški knjižnici, kjer so za to priložnost občinstvu in avtorju pripravili prijetno presenečenje: projekcijo kratkega filma z naslovom Naučimo se plavati iz leta 1952, v katerem Aleks Čebulj otroke uči plavanja in skokov vodo. Hrani ga Filmski arhiv v Arhivu RS in je delo Ivana Marinčka in prof. Draga Ulage. Pravice za enkratno javno predvajanje filma je pridobil Jure Sinobad, ki se je za dovoljenje in posredovanje filmskega arhivskega gradiva zahvalil dedičem pokojnega Ivana Marinčka in Arhivu RS.
Knjiga, ki jo je Aleks Čebulj napisal in posvetil Telovadnemu domu, je njegova življenjska zapuščina, poudarja Sinobad, posvečena spominu na dosežke generacij, ki odhajajo, in spodbudo tistim, ki prihajajo.