Izseljevanje iz Žirov v ZDA

Znano je, da se je v letih ob prelomu iz 19. v 20. stoletje veliko Slovencev odselilo v Ameriko, o tem so napisane cele knjige. Ni pa mi znano, da bi imel kateri od večjih krajev na Slovenskem celo monografijo o tem, koliko njegovih rojakov se je odselilo, koliko vrnilo, kako so potovali, kaj vse so tam doživeli, kako je z njihovimi potomci danes … No, prav v teh dneh so takšno monografijo dobili Žirovci. Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike (1892-1924) je njen naslov, napisal jo je Franc Jan (brat prof. Rada Jana, živi v Kranju) in jo izdal v samozaložbi. Oprl se je na številne vire, zlasti na tiste, ki so natisnjeni ali dostopni na spletu (www.ellisislandrecords.com in www.ancestor.com), zbral pa je tudi množico osebnih in družinskih pričevanj, ustnih in pisnih, pisma, življenjepise in številne fotografije. Na seznamu izseljencev je kar 665 imen, na seznamu vrnjenih le 109. Vrhunec je izseljevanje doseglo v prvem desetletju 20. stoletja, ko naj bi v ZDA odšel vsak četrti Slovenec, iz Žirov pa vsak šesti Žirovec (sodeč po dejstvu, da je imela takratna žirovska občina okrog 3700 prebivalcev).

Zakaj so odhajali? »Vzrok za tako množično izseljevanje je bilo pomanjkanje hrane, dela, neprimeren zaslužek, dolgovi in drugo. Za Dolenjsko je bilo tedaj značilno, da že od nekdaj posamezni kraji niso mogli prehraniti vseh svojih prebivalcev. Razsajala je tudi trtna uš, ki je uničila vinograde, kar je še povečalo število tistih, ki so morali 's trebuhom za kruhom'. Izseljence je zlasti privlačeval boljši zaslužek in s tem boljše življenje. Veliko jih je nameravalo hitro veliko zaslužiti in se nato vrniti domov, da bi poplačali dolgove in uredili kmetije. Razlika v zaslužku med staro domovino in Ameriko je bila namreč zelo velika. Trunk navaja, da je leta 1891 delavec na Kranjskem zaslužil s hrano 1,05 krone na dan, brez hrane pa 60 vinarjev več; na Koroškem 0,80 krone in 65 vinarjev več s hrano, na Štajerskem pa 0,90 krone in 85 vinarjev več brez hrane. V Ameriki je tedaj zaslužil delavec najmanj 1 dolar s hrano, kar je ustrezalo 5 kronam … Eden od vzrokov, ki je vplival na izseljevanje, je bilo tudi dedno pravo, po katerem je kmetijo podedoval najstarejši sin. Bratom in sestram novega gospodarja je ostalo na voljo, da so ostali doma za hlapce in dekle ali pa so odšli drugam. Te je zlasti vabila Amerika, saj so kljub izkoriščanju tam naziv hlapca ali dekle zamenjali z 'Mister' in 'Miss'.«

Kako so živeli? Predvsem so trdo delali, največ v rudnikih in tovarnah. Mnogi so si ustvarili družine ali pa so te prišle za njimi. Doživljali pa so tudi prave pustolovščine, kakršne gledamo v ameriških filmih. V neki gostilni v rudarskem mestu Somerset v Koloradu so se Slovenci udarili z Italijani, sprli so se ob vprašanju, čigav je Trst. »Trst je slovenski smo vpili, a oni Trst je italijanski. Udarili smo se in neki pritlikavec, katerega sem zgrabil za vrat, si ni mogel pomagati drugače, sunil je z žepnim nožem nazaj čez glavo in mi predrl oko. Še sem imel čas in korajžo, prav pošteno sem ga premlatil, potem pa šel v bolnišnico. Cel mesec sem jokal, v začetku me je kar precej bolelo, pozneje pa ne. A ostal sem tu, ker mi je plača vseeno tekla, ker sem bil zavarovan za slučaj poškodbe. To pa sem seveda dobil v jami in ne v gostilni.« To je povedal Vinko Demšar, Bahač iz Stare vasi, eden od prvakov žirovskega Sokola.

Slovenci so takrat veliko pili, več kot danes, tako v starih kot v novih krajih. »Tako se je vdal tej strupeni pijači Nemorem ti druzega reči kakor dase mu čisto meša ko je po več dni zaporedoma pijan pa ne smem dosti rečt vsaka najmanjša reč je preveč če jaz kaj rečem«. Tako toži (dobesedno) ena od izseljenk svoji prijateljici v Žireh. V istem pismu poudari, da je položaj žensk v Ameriki boljši kot doma. »Po Ameriki imajo ženske več pravice ko v starem kraju. Ako ima mož hišo, ima ženska polovico. Prodat ne more, če ni ona kontent. Tukaj imajo po velikih krajih Ženske volilno pravico. Tukaj če bi fant ferderbar punca, Angleško garl, ga lahko prisili, da je mora vzeti.« Iz nekega drugega pričevanja je razvidno, kako so si izseljenci prizadevali, da bi šli njihovi otroci v šole – da bi živeli bolje kot oni sami. »Moji stari starši so kot priseljenci v to deželo trdo in dolgo garali, da so vzdrževali sebe in svojo družino. Prestali so številne stiske in pretrese. Vendar oba moja starša pravita, da kljub težkim časom nikoli nista bila lačna. Kot milijoni drugih, ki so prišli pred njimi ali za njimi, so preživeli in prebrodili vse težave. Moji starši so vedno visoko cenili izobrazbo, ker so sami zamudili priložnost zanjo. Kolikor daleč mi seže spomin, so bili trdno odločeni, 'da bom šel na kolidž in ne v rudnik'! Z njihovo pomočjo in stalnim spodbujanjem sem diplomiral na kolidžu kot gradbeni inženir. Moja žena Juanita in jaz, oba iz rudarske družine, sva prav tako spodbujala najina sinova s 'pojdita na kolidž'.« - Janova knjiga ni le domoznansko, ampak tudi dragoceno antropološko pričevanje trajne in vseslovenske vrednosti.