Vse je, kot je že bilo

V Prešernovem gledališču so v četrtek uprizorili tretjo premiero te sezone, Cankarjevo dramo Jakob Ruda v režiji Sebastijana Horvata.

Po Hlapcih v lanski sezoni so v Prešernovem gledališču tudi letos posegli po Cankarjevi drami. Tokrat gre za njegovo zgodnje, sicer manj uprizarjano delo Jakob Ruda, ki sicer nima zanj značilnega družbenega upornika recimo tipa Jerman iz Hlapcev, prav tako ne ozadja, ki bi razkrivalo razredni konflikt, je pa drama še kako aktualna v današnjem času krize »tajkunskega kapitalizma«. In v Prešernovem z vsako predstavo želijo biti aktualni, hkrati pa izbira režiserja, ki je v zadnjih letih uspel prav z inovativnimi odrskimi postavitvami Cankarjevih dram, od Romantičnih duš, Lepe Vide do Za narodov blagor.

Jakob Ruda kot lastnik tovarne doživi finančni zlom, iz zagate pa se poskuša rešiti na moralno sporen način. Da bi rešil tovarno in svoje premoženje, žrtvuje hčerino srečo in svobodo, saj jo tako rekoč »proda« v zakon ostarelemu bogatašu, podjetniku in trgovcu Petru Brošu (Borut Veselko). Predstava se začne s smrtjo Rudove žene, ki bi lahko bila tudi prispodoba za njegov družbeni in osebni propad. Atmosfera je temu primerno mračna, akterji recimo več kot pol ure igrajo zgolj v soju sveč, s prikritimi obrazi, tudi kar se slišnosti tiče v precejšnji intimi. Predstava se kljub sodobnosti v postavitvi sami nekako drži osnovne teme, sam tekst ni umeščen v sodoben kontekst, čeprav režiser, če povzamem njegove besede, predstavo posveča novodobnim tajkunom, Hildam in Igorjem … Jezik je originalen Cankarjev (gledišče namesto gledališče, gratuliram namesto čestitam …) in kot tak v predstavi sam simbol tega, da po sto letih kapitalizem ni nič bolj drugačen, brezkompromisen in neetičen, kot je danes. Po odmoru se predstava preseli v »blatni del«, ko se na Anini poroki akterji, premočeni in blatni, na koncu sprimejo v nekak skupek človeškega dna.

Jakob Ruda, v njegovo kožo je vstopil Peter Musevski, tako rekoč celo predstavo najavlja samomor, ki ga na koncu proč od gledalčevih oči tudi naredi. Njegova hči Ana, njen lik je odigrala gostujoča mlada igralka Ana Dolinar Horvat, mestoma vdana v usodo, drugič spet v svojem razočaranju histerična, je postala nevesta Brošu, v katerega vlogi bi pričakovali ostarelega moškega in ne čednega desca, kot je Borut Veselko, ki je bil v svoji vlogi sicer dovolj suveren, tako kot Primož Pirnat v vlogi umetnika Ivana Dolinarja in nekdanjega Ani želenega moškega, ki, namesto da bi kaj storil, ko se to od njega pričakuje, neodločen utone v pijači in konformizmu. V prvem delu predstave je opazna Vesna Slapar kot Alma, najboljša Anina prijateljica, ki je prav taka, kakršno od lika Anine prve piarovke in spletične pričakujemo. Sestro Jakoba Rude je odigrala Darja Reichman, posestnika Dobnika Brane Grubar, inženirja Koželja Aljoša Ternovšek, duhovnika pa Pavel Rakovec. Intervencije ekipe razočaranih delavcev so sicer konkretne, a ne vplivajo kaj dosti na siceršnje dogajanje na odru. Predstavo v velikem delu zaznamujeta provokativna scena in dogajanju na odru primerna glasba, prvo je podpisal Miha Knific, drugo pa Drago Ivanuša. Skratka, videli smo zanimivo predstavo z občutkom nedokončanosti.