Ko glasba piše likovne zgodbe

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 18. november 2010 / 06:00

Kaj imata skupnega glasba skupine Pink Floyd in vitraji v kapeli Škofijske gimnazije v Mariboru? Akademskega slikarja Mateja Metlikoviča, ki v svojih likovnih snovanjih povezuje glasbo in poezijo s slikarstvom.

Pomemben del likovnih snovanj slikarja Mateja Metlikoviča v zadnjih treh letih je projekt devetih barvnih oken za kapelo Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru. Vitraj, izraz izhaja iz francoske besede vitrail in pomeni stekleno, praviloma iz več barvnih elementov sestavljeno okno, v pravem pomenu besede pa predvsem umetniško obdelano okensko steklo, je v središču ustvarjalne pozornosti akademskega slikarja Mateja Metlikoviča že celih dvajset let.

Vitraj ga spremlja iz mladosti

Vitraj ga je prevzel že v gimnazijskih letih, ko je v kranjski župnijski cerkvi občudoval abstraktne vitraje slovenskega slikarja Staneta Kregarja, pa tudi v času študija, ko se je prvič srečal z monumentalnimi vitraji Marca Chagalla v Zürichu. Njegova najstniška leta pa so tudi sicer minila v znamenju likovnega ustvarjanja. Na kranjski gimnaziji so ga povabili v krog literarnega glasila Kaj, za katerega dve številki je pripravil likovno opremo. Spominja se, da ga je pri tem z nasvetimoralno in ustvarjalno podpiral tudi akademski slikar Vinko Tušek, njegov likovni pedagog iz osnovnošolskih let, ki je s svojim odnosom do široke palete barv in igrivih abstraktnih kompozicij, kot Matej priznava danes, imel določen vpliv na njegovo poklicno usmeritev kot tudi na njegovo slikarstvo. S Kranjem je povezano tudi njegovo prvo likovno izobraževanje v Centru za estetsko vzgojo, ki ga je vodil slikar Milan Batista. »Tja sem z velikim veseljem hodil risat in slikat skozi več osnovnošolskih pa tudi srednješolskih let,« se spominja Matej Metlikovič, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost diplomiral leta 1978, tri leta kasneje pa opravil tudi slikarsko specialko pri profesorjih Kiarju Mešku in Janezu Berniku. Enajst let je na Srednji kemijski ter na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani poučeval predmet umetnostna vzgoja, od leta 1992 naprej deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture s statusom umetnika. Ustvarja na področju likovne opreme sakralnih prostorov in kot slikarski interpret svetopisemske tematike. V veliki meri se posveča prav vitrajem.

»Vitraji so vselej na neki način v dialogu z arhitekturo in ambientom, v katerem se nahajajo, kar je zame še poseben izziv. Najpogosteje se z njimi srečujemo v sakralnih objektih. Pri nas je na tem področju pionirsko delo v šestdesetih letih opravil Stane Kregar, za njim Veselka Šorli Puc, pa Lojze Čemažar, v devetdesetih letih pa sem se intenzivneje z vitrajem začel ukvarjati tudi sam. Tako sem v sodelovanju z mojstrom Stojanom Višnarjem v tehniki taljenega stekla (fused glass) s črtno poslikavo realiziral kar nekaj likovnih oprem sakralnih in drugih prostorov doma in v tujini.« Med drugim se z njegovimi vitraji lahko srečamo v cerkvi na Sedlu nad Sodražico, v kapeli gimnazije Želimlje, v župnijski cerkvi v Litiji, kapeli Doma dr. Janka Benedika v Radovljici, Metlikovič pa deluje tudi v tujini, na Hrvaškem (cerkev v Luki na Dugem otoku) in v Nemčiji, kjer je z vitraji in vezenimi antependiji (umetniško oblikovanimi prti na prednji strani oltarne mize, ambona ali prižnice) opremil evangeličanske župnijske cerkve v mestih Biberach/Riss, Meckenbeuren in Gerstetten. Poleg tega oblikuje tudi predloge za vezena liturgična oblačila in antependije, med drugim je njegovo delo tudi mašni plašč za dr. Ivana Štuheca. Po njegovem načrtu so izdelani tudi vezeni antependiji za novi zunanji oltar na Brezjah.

Sožitje glasbe, poezije in slikarstva

Pri projektu umetniške zasteklitve kapele v škofijski gimnaziji v Mariboru Metlikoviča vodi ideja predstavitve drevesa življenja. V polkrožnem prostoru je za oltarjem devet vitrajev, ki naj bi ponazarjali osrednje sporočilo krščanstva: Bog je ljubezen. »Vsako od devetih oken prikazuje eno od razsežnosti ljubezni. Tako je motiv osrednje kompozicije poljub, ki simbolizira povezavo med Bogom in človekom, vitraj pa je kot vrata tabernaklja pritrjen na kovinsko ohišje,« o svojem aktualnem likovnem projektu razlaga Matej, ki je kot izhodišče za zgodbo, ki jo pripoveduje, iskal v svetopisemski Visoki pesmi. Ta po njegovem mnenju skozi erotično ljubezen simbolizira duhovno ljubezen. Projekt naj bi v sodelovanju s Stojanom Višnarjem zaključil do Velike noči.

Matej Metlikovič se posveča še risbi s tušem, ilustracijam pesniških besedil in knjižni opremi ter oblikuje vizualne razpoznavne znake. Zanj značilne so stilizirane podobe v zgolj nekaj črtah, nekaj suverenih zamahih s čopičem: ptice, obraz, figura z rokami dvignjenimi proti nebu, luna, zvezde … Kot pravi, pogosto do teh podob prihaja ob trenutnem navdihu, ko v ateljeju ustvarja ob glasbi iz svoje mladosti, še posebej skupine Pink Floyd. »Ko slikam, na dan znova in znova prihajajo emocije iz preteklih doživetij, ki dolgo skorajda nisem več vedel zanje. Tako prihaja do sinteze nekih preteklih obdobij, ki jih zdaj lahko bolj svobodno in sproščeno vnašam v svoja dela. Lahko bi govoril o sinergiji med slikarskimi in poetičnimi ter glasbenimi utrinki. Risba je kot besedilo in glasba so barve, ki pišejo moje likovne zgodbe.«

O notranji nuji po ustvarjanju

»Nimam nekih dolgoročnih načrtov. Odprt sem življenju, odprt navdihu, dogodku, srečanju, naročilu, povabilu k razstavljanju … Odzval sem se na razpis za delovno štipendijo Ministrstva za kulturo in prijavil projekt Slikati glasbo/poezijo. Z njim želim obeležiti stoto obletnico izida besedila O duhovnem v umetnosti Vasilija Kandinskega, ki govori o duhovnem v umetnosti kot o notranji nuji po ustvarjanju. Ob tem bi rad raziskal fenomen ustvarjalnega razmerja med slikarstvom, glasbo in poezijo.«