Usodna plebiscita, koroški in "naš"

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. november 2010 / 06:00

Zgodovino Slovencev sta v 20. stoletju usodno zaznamovala dva plebiscita. Na prvem, ki je bil 10. oktobra 1920, smo izgubili Koroško, večina slovenskih rojakov onstran Karavank se je v teh 90 letih ponemčila. Pred dvajsetimi leti, 23. decembra 1990, pa smo tostran Karavank glasovali za samostojno in neodvisno državo - in jo potem tudi dobili!

Mogoče se kdo povpraša, kako da pišemo v Snovanjih, ki so namenjena kulturi, o tako zelo politični zadevi, kakršna je vseljudsko glasovanje ali plebiscit? Moj odgovor oziroma trditev: zato, ker zna biti, da Slovenci ne bi bili več prav dolgo Slovenci in ne bi obdržali svoje kulture, če se pred dvajsetimi leti ne bi odločili za samostojno in neodvisno državo! In spet kdo poreče: ja, kako pa smo potem razvili in ohranjali to kulturo skoraj poldrugo tisočletje, od naselitve v tej deželi do danes? Brez svoje lastne države, ki smo jo dobili šele 1991. Hvala bogu, da smo jo res – ohranili narodnost in kulturo in ji potem pridobili še državo! Dr. Franc Rode je v nekem svojem zapisu to dejstvo imenoval čudež. V evropski zgodovini so bili mnogo večji narodi od nas, pa jih že davno ni več. Naši nekdanji zahodni sosedi Langobardi so postali Italijani. Germansko govoreči Franki so postali Francozi; Zahodni Goti, prav tako Germani, pa Španci. Ti narodi niso izumrli, niso bili premagani in iztrebljeni, njihovi pripadniki so v stiku z višjo kulturo dežel, ki so jih osvojili, prevzeli njihov jezik in kulturo. To je podobno, kot če bi danes, v dobi globalizacije, razmišljali in delovali tako, kot že razmišljajo nekateri Slovenci: čemu bi se mučili s svojim jezikom, s katerim v svetu tako ali tako nikamor ne prideš, saj ga razen dveh milijonov Slovencev nihče od drugih skoraj sedmih milijard ljudi na tem planetu ne razume. Najbolje bo, da postopoma uvedemo kot drugi jezik v državi angleščino, ki bo z leti zaradi uporabnosti sama po sebi postala prva, slovenščino pa čuvajmo kot folklorni ostanek in kulturno redkost.

Pa da ne boste rekli, da fantaziram: točno to, kar trdim zgoraj, se je zgodilo Slovencem na Koroškem, v devetih desetletjih po tistem, ko so 10. oktobra 1920 glasovali za Avstrijo. Zanjo je v coni A glasovalo okrog 22 tisoč volilnih upravičencev, od teh okrog 10 tisoč Slovencev. Dobrih 15 tisoč Slovencev pa je glasovalo za Kraljevino SHS. Če bi vsi koroški Slovenci glasovali za Jugoslavijo, bi bila Koroška južno od Drave še danes naša, ljudje bi govorili slovensko in znali nemško. Tako pa se jim je zgodilo, da so z leti prevzeli nemščino in opustili slovenščino. Sami so mi pripovedovali, kako se je to godilo. Pretresljivo je, da so mnogi tudi v času najhujšega raznarodovalnega pritiska pod Hitlerjem vztrajali v svoji kulturi in jeziku, če ne javno, pa doma in na skrivaj. Vdala se je šele generacija po drugi svetovni vojni, ne toliko pod pritiskom, ampak iz nekakšnih »pragmatičnih« razlogov – čemu vztrajati pri jeziku, s katerim nikamor ne prideš, pri čigar javni rabi imaš samo težave?! In so ga začeli opuščati, ne le v javni, ampak tudi v zasebni, družinski rabi. Hkrati pa, kolikor vem, veliko od teh ljudi, ki slovensko ne govori, jezik svojih staršev in starih staršev še vedno razume. V novem, evropskem vzdušju, ki počasi zajema tudi hajmatdinstovsko Koroško, bi lahko spet postali dvojezični. Ne zaradi pragmatičnih razlogov, ampak zaradi kulture, ki človeka bogati.

Upam si trditi, da bi se Slovencem južno od Karavank godilo podobno, če bi ostali v Srboslaviji, kakršno je hotela na silo uveljaviti Srbija pod Miloševićem ob asistenci JLA. Spomnimo se samo zloglasnih skupnih programskih jeder, s katerimi so hoteli uvesti več jugovsebin v učne načrte slovenskih šol. Cirilice na poštnih žigih in znamkah in na napisnih tablah železniških postaj se spomnimo iz obeh Jugoslavij, pa TV dnevnika s srbohrvaščini ipd. Še enkrat je potrebno spomniti tudi na tisto, kar smo zapisali že septembra, ob Glasovi preji z Borisom Pahorjem. Pisatelj je na Preji sam poudaril, da on ni kak poseben narodnjak in nacionalist. Imenuje se za »zagovornika nacionalne identitete«; to pa ne pomeni le govoriti in pisati slovensko, izkazuje se tudi tako, da si dejavno vključen v slovensko kulturo in da po slovensko živiš. Slovensko identiteto je treba živeti, zagovarjati tudi v dejanjih in ne le v besedah. V odkritem zagovoru svoje identitete lahko Slovenci postanemo bolj samozavestni in le kot taki bomo lahko kos novim izzivom globalnega sveta. Tako nekako se glasi Pahorjevo sporočilo mladim, ki jim tako rad pripoveduje – v upanju, da bodo tudi oni živeli na ta način dejavnega in samozavestnega slovenstva. Slovenec prihodnosti bo moral biti oboje, nacionalno zaveden in hkrati univerzalen. Šele kot tak bo lahko ohranjal svojo identiteto in se hkrati dejavno vključeval v globalna dogajanja.

Mislim, da ne pretiravam, če trdim, da smo se na plebiscitu 1990 odločili ne le za samostojno in neodvisno državo, temveč tudi za aktivno slovenstvo, za dejavno izkazovanje nacionalne identitete, ki se ne izkazuje le v jeziku, temveč tudi v tem, da gojiš slovensko kulturo in po slovensko živiš. Mnogi Korošci so po krvi in svojem genetskem zapisu še vedno slovenskega rodu, a kaj ko so po plebiscitu z leti opustili slovensko kulturo, jezik in način življenja …