Statika kot politika

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 10. november 2010 / 06:00

Statično kolesarjenje je isto kot politika predsednika vlade, smo se strinjali po našem prvem letošnjem druženju v rekreacijskem centru v Besnici. Borut pravi, da delajo in delajo in delajo, državljani pa ugotavljamo, da ni nič narejenega. Na statičnih kolesih poganjamo in poganjamo pedala celo uro in se ne premaknemo niti za centimeter. Torej smo na istem, le da mi nismo vsak dan na televiziji. Potem smo debatirali, da je verjetno ta vrsta vadbe pisana na kožo prav politikom. Med premikanjem in ne premikanjem je ogromna razlika. Tako velika, da naši politiki ne vidijo na drugi breg. V prepadu vmes pa smo mi, ki se prav tako ne premaknemo, čeprav nam neprestano ser… po glavi in smo iz dneva v dan zato globlje v dreku. Prijateljica je rekla, da si je omislila sobno kolo. Postavila ga je v dnevno sobo pred televizor in je hotela poganjati pedala v času dnevnika. Že po prvem poizkusu je bila tako jezna, da je svoje treninge prestavila na filme in nič več na dnevnik. Pravi, da si moraš današnje dnevnike gledati v stranišču, sedeč na toaletni školjki in ne na kolesu, kaj šele v fotelju. Pravzaprav sem jo potem povabil na našo statiko v Besnico, kjer ob glasbi in nasmejanih obrazih za kak trenutek pozabimo na tegobe, ki jih raznašajo naši politiki.

Čeprav je naše kolesarsko društvo v soboto s številno udeležbo potrdilo, da kolesa še niso za na zimsko spanje, smo začeli vadbo na sobnih, statičnih kolesih, po domače povedano »spininig«. Za mnoge in mene osebno je to ena od najboljših vadb, kar si jih kolesar po duši lahko omisli v času, ko je zunaj vreme neprijazno za kolesarjenje. Razdeljeni smo v dve skupini. Prva se dobiva ob sredah in druga ob petkih. Z zapolnitvijo šestnajstih koles, kar jih je na razpolago, že tretje leto nimamo težav, zato z gotovostjo lahko napišem, da se je ta zanimiv način vadbe zelo dobro prijel med bralci Gorenjskega glasa ter prijatelji z naših sredinih kolesarskih druženj.

Statično kolesarjenje je v praksi precej težje, kot se sliši. V petinštiridesetih minutah se izgubi kar lepo število kalorij in z nas švic teče v potokih. Največ ljudi odvrne prav misel na majhno zatohlo dvoranico, v kateri je več koles, kot jih tja sodi, in na katerih se potijo tako moški kot ženske. Slab zrak, vročina, utesnjenost in seveda preglasna glasba ter prezahteven vaditelj so najpogostejši razlogi, da se ljudje ne udeležujejo takih vadb. Mi, ki imamo s tem malce drugačne izkušnje, smo najprej poskrbeli za udobno dvorano, ki je dovolj velika in dovolj zračna, da se med sabo ne vonjamo kot vojaki v kasarniških sobah. Glasbo si damo na sobno jakost in vaditelji niso tako hudi tirani, kot bi v resnici morali biti, a še vedno toliko, da se lahko reče, da je vadba učinkovita. In vendar: kakorkoli si naredimo, ne moremo mimo tega, da smo na koncu vadbe tako preznojeni in izčrpani, da sta naša prva pomoč natakar in natakarica v šanku eno nadstropje nižje.

Letos teče tretja sezona in v večini smo sami stari znanci. Nekaj je tudi novih obrazov, zato je nam, »tastarim«, toliko bolj zanimivo kot njim, ki morajo še čez vse začetne faze presenečenj, ki jih ne pričakujejo pred prvo vadbo. Spining je hudičevo zahtevna vadba in po moje spada med najtežje zvrsti rekreacije. Petinštirideset minut se mogoče sliši kratka časovna doba za rekreiranje, vendar mi morate verjeti, da je večina že po petnajstih minutah prepričana, da ne bo zdržala na kolesu do konca vadbe! In potem sledi še pol ure … Kolesarji smo fizičnih in psihičnih naporov vajeni, zato skoraj ne bi potrebovali spremljevalne glasbe in dretja vaditelja, a potem to ne bi bilo tako zelo zabavno početje. Verjetno prav v tem opisu kolesarja kot vzdržljivega človeka tišči razlog, da se »statike« ne udeležujejo ljubitelji kake druge rekreacije, čeprav je primerna za prav vsakogar. Za poganjanje pedal je vseeno, ali ste stari, mladi, suhi, debeli …, le dovolj zagnani morate biti in zagotovo boste uživali.