Kmetijska zemljišča tudi za pridelavo energetskih rastlin?

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 8. november 2010 / 06:00

Na Gorenjskem bi zaradi usmerjenosti kmetij v živinorejo lahko namenili za proizvodnjo bioplina le manjše površine njiv, strnišč in travnikov.

Kranj – Gospodarsko interesno združenje Bioplin in Oddelek za kmetijsko tehniko pri Kmetijskem inštitutu Slovenije sta javnosti predstavila študijo o možnostih bioplina v Sloveniji in odgovorila na nekatere očitke, povezane z delovanjem bioplinskih elektrarn. Kot je povedal Tomaž Poje iz kmetijskega inštituta, se je v Sloveniji gradnja kmetijskih bioplinskih elektrarn začela po letu 2002, ko je vlada sprejela spodbudnejše odkupne cene za elektriko iz bioplina. Zdaj njihova skupna instalirana električna moč znaša 15,8 megavata. Naprave uporabljajo za proizvodnjo bioplina različne surovine, še vedno je osnova gnojevka, za večjo učinkovitost pa uporabljajo tudi energetske rastline, kot so silažna koruza, silirano žito in silirana trava. Predelan substrat raztrosijo kot organsko gnojilo na kmetijske površine.

Elektrarne ne »odžirajo« hrane

»V javnosti je slišati očitke, da nam bodo bioplinske elektrarne v prihodnosti odžirale hrano. To se ni zgodilo nikjer na svetu in nobene bojazni ni, da bi se to pri nas,« pravi Marjan Kolar iz GIZ Bioplin in poudarja, da gradnja tovrstnih naprav povečuje delež samooskrbe z električno energijo in delež energije, pridobljene iz obnovljivih virov. Kmetijam omogoča novo pridobitno dejavnost in še zlasti manjšim kmetijam boljšo ekonomiko, spodbuja pa jih tudi k obdelovanju opuščenih in zaraščenih kmetijskih površin. Stranska proizvoda delovanja bioplinskih elektrarn sta toplota in visoko kakovostno gnojilo, toploto bi lahko uporabili za ogrevanje bližnjih kmetij in naselij ali za ogrevanje rastlinjakov za pridelovanje zelenjave, gnojilo pa za gnojenje kmetijskih zemljišč. Metan, ki nastaja med skladiščenjem živinskih gnojil, se v bioplinski napravi koristno uporabi kot obnovljivi vir energije, s tem pa preprečimo njegovo uhajanje v ozračje, kjer bi deloval kot toplogredni plin. Pomembno je tudi to, da gnojevka po obdelavi v bioplinski napravi manj smrdi in je manj moteča za okolje.

Priložnost za kmete

Osnovna naloga kmetijstva je sicer pridelovanje hrane, vendar je kmetijstvo s sprejetjem državne zaveze o krepitvi deleža obnovljivih virov energije in zmanjšanju emisije toplogrednih plinov dobilo priložnost, da prideluje surovine tudi za pridobivanje elektrike in toplote. V Kmetijsko gozdarskem zavodu Celje so izdelali študijo, v kateri so ugotavljali, kakšen potencial za proizvodnjo bioplina v Sloveniji predstavljajo živinska gnojila, ki nastajajo v reji domačih živali, in koliko kmetijskih površin bi lahko namenili za pridelavo energetskih rastlin za proizvodnjo bioplina. Kot je povedal soavtor študije Peter Pšaker, največji potencial predstavljajo živinska gnojila govedi: hlevski gnoj in gnojevka, za pridelavo energetskih rastlin pa bi glede na različne scenarije lahko namenili od 31.600 do 55.500 hektarjev kmetijskih zemljišč – in sicer od 5,9 do 13,9 odstotka vseh njiv, od 26 do 29,9 odstotka strnišč in od 3,6 do 6,8 odstotka trajnih travnikov. Količina živinskih gnojil in pridelanih energetskih rastlin bi omogočila postavitev bioplinskih naprav skupne nazivne moči od 86 do 147 megavatov.

Državne strategije ni, veliko tudi kritik

»Pridelava rastlinske biomase je lahko priložnost za slovenske kmete, da si izboljšajo položaj pri dogovarjanju o odkupnih cenah kmetijskih pridelkov,« pravi Peter Pšaker in poudarja, da bi se država prav zato morala čim prej opredeliti, koliko kmetijskih površin bi lahko namenili rastlinski pridelavi za proizvodnjo bioplina. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nima strategije razvoja bioplinskih naprav niti ne odgovora na vprašanje, koliko zemljišč bi ob vse manjši samooskrbi s hrano lahko namenili za pridelavo energetskih rastlin. Medtem ko investitorji poudarjajo predvsem koristi bioplinskih naprav, je v javnosti slišati tudi opozorila, da tovrstne naprave pomenijo grožnjo okolju in prehranski varnosti. Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj ugotavlja, da v svetu pridelava t. i. biogoriv množično izriva pridelavo hrane ter povzroča izsekavanje tropskih gozdov, v Afriki pa kmetje, pastirji in podeželske skupnosti čez noč ostajajo brez zemljišč, ker jih država prodaja ali oddaja podjetjem, ki se ukvarjajo s pridelavo t. i. biogoriv.