Počitnice

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 3. november 2014 / 11:22

Večina bralcev Gorenjskega glasa je že pozabila, kakšno veselje prinašajo počitnice. Nekateri smo si omislili priložnost imeti počitnice drugič v življenju. To je velik blagoslov in luksus, če je le volja. Mnogi vedo povedati, da so se med počitnicami res odpočili od šole, vendar so morali ravno v tem času delati ali na kmetiji ali za zaslužek za študij. Danes večina dijakov in študentov precej premalo ceni, da jim država plača šolo, starši pa vse ostalo, kar paše zraven. Ni po vsem svetu tako. V revnih državah se masovno izobraževanje šele postavlja na noge, v bogatih državah pa je študij mnogokrat plačljiv. Študenti vzamejo kredit, ki ga z vstopom v aktivno delovno dobo odplačujejo. Verjetno to ni najboljša rešitev, dejstvo pa je, da se s plačilom šolnine močno poveča (prisili) želja po znanju. In zahtevnost do predavateljev tudi. Tudi moja izkušnja je takšna. Škoda, da se nam pogostokrat dogaja, da tistega, kar dobimo zastonj, ne cenimo prav veliko.

Večkrat opazujem brezbrižnost dijakov in še bolj študentov (ki naj bi bili že bolj zreli) do možnosti pridobivanja znanja. Špricanje (zalivanje!! pravijo dijaki) in izostanki od predavanj jim niso nič posebnega. Še celo hvalijo se, da so v času predavanj šli rajši na kavo. Kruta realnost pa je, da na trgu šteje le znanje in delodajalci že ob prvi zaposlitvi poleg teoretičnega znanja pričakujejo še praktične izkušnje. Ko se mladinci tega zavejo, je nekaj let že izgubljenih. Velika večina dijakov in študentov se čudi, le kje naj bi dobili izkušnje. Ja, ena izmed možnosti je, da poletno počitniško dolgočasenje in posedanje zamenjajo za delo, ki ima vsaj nekaj skupnega z njihovo smerjo izobraževanja. Zelo je krivično do mladih ljudi, da delodajalci (celo država) omogočajo takšno delo – vendar brez kakršnegakoli plačila. Ko sem sam sebi iskal prakse za svoj novi poklic, mi je bilo prvo vodilo, koliko se bom naučil od vloženega časa. Za eno izkušnjo sem celo sam plačal, da sem smel biti prisoten in delati s strokovnjakom.

Moji otroci so me že siti (včasih kar jezni), ker jih pogosto vprašam: Čigava odgovornost je tvoja šola? Za koga se učiš? Kdo je odgovoren za tvoje ocene in tvoje znanje? Kajti ko postane otrokova šola moja stvar, je to absolutno nerešljiv problem. Zdi se mi, da je učenje odgovornosti ključno, in prej ko jih to začnemo učiti, boljše je. Vzame pa veliko ponavljajočih besed, časa in čustvene energije.

Kadar resno vzamemo delo ali študij, si tudi zaslužimo počitek in počitnice. Zato se bomo potrudili, da bomo našim mladim rodovom ponavljali in ponavljali, da počitek in počitnice pridejo šele, ko je nekaj narejeno. Šele ko vidimo rezultate lastnega dela (šolske ocene, pridelek, izdelek, zaslužek), pride tudi notranje zadovoljstvo. Del sreče staršev so tudi zadovoljni otroci. Kadar jim še manjka razsodnosti ali volje, bomo starši ob njih mirno vztrajali z mejami in usmeritvami, jih bodrili, poslušali, jim dajali odgovornost in jim večkrat povedali, da jih imamo radi. Zato jim težimo.