Otroška peresa

Ko si star ...

Ah, kako lepo je bilo v tistih časih, ko smo mladi, živahni in vsi polni energije skakali po travi in se podili za žogo. Zdaj pa, ko sem že star, komaj prilezem do kurnika in nazaj. Pa samo petdeset metrov od hiše je. Zadnjič sem se ustavil na klopci in zaspal. Zbudile so me lačne kokoši, ki so že vse dopoldne čakale, da bi jih kdo nahranil. Sploh ne morem verjeti, da sem tako oslabel. Oziroma zaradi svoje trme nočem verjeti. Sam bi še vedno skakal naokoli in z današnjo mladino igral nogomet. Ampak moje telo ni več za take stvari. Vse to se začne že zjutraj. Komaj vstanem iz postelje, največji problem pa so stopnice. Najbolj sovražim, ko pri zajtrku ugotovim, da imam dve različni nogavici. Potem sledi težaški vzpon po stopnicah in končno mi do večera ni več treba hoditi v zgornje nadstropje. Čez dan samo sedim in poskrbim le za najnujnejše stvari. Zvečer pa ves utrujen od sedenja padem v posteljo. Ah, tako je, ko si star.

Jaka Oman, 8. b, OŠ Stražišče