Delo v Barki poklicanost, ne »služba«

V dveh hišah skupnosti Barka v Zbiljah ta čas živi deset oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovi spremljevalci, na pomoč pa jim priskočijo tudi prostovoljci.

»Vsakič znova me navduši Jean Vanier (začetnik tovrstnih skupnosti, op. a.). Po njegovem je najboljša terapija, da vsak od nas odgovori na osebni klic nekoga. Temeljno je to, da živimo osebni odnos in drug drugemu pomagamo biti svobodni v tem, kar smo,« je bistvo življenja in dela v Barki poskušala strniti ena od asistentk Mateja Tomšič de Zarate in hudomušno dodala, da s tem na določen način dobijo dovoljenje, da so malo »nori«. V vsaki kreativni stvari, pojasni, je tudi malce norosti.

Tisto, kar si najbolj želijo in potrebujejo osebe v skupnosti, sta preprosto druženje in vzajemno prijateljstvo. Ko se odzovejo njihovemu klicu, poudarjajo spremljevalci v društvu Barka, vedno znova presenečeni ugotavljajo, da so obdarovani oni sami. Skupaj odkrivajo veselje v malih stvareh. Dela v Barki, pojasni spremljevalka Brigita Vilar, ne jemlje kot »službe«, ampak je to način življenja. »Če torej ni 'poklicanosti', težko opravljaš to delo,« je prepričana. Skupaj namreč preživljajo tako dneve kot noči in funkcionirajo kot neke vrste razširjena družina, pojasnjuje. Zjutraj osebam z motnjo v duševnem razvoju najprej pomagajo pri oblačenju in osnovni higieni, nato skupaj pripravijo zajtrk in potem tudi pospravijo. Nato pa se odpravijo na delo v delavnico Barke, ki je prav tako v Zbiljah, a na drugem naslovu. Pomemben del skupnosti so namreč delavnice, kjer zaposlujejo tudi posameznike, ki sicer ne živijo v skupnosti. V delavnicah ljudje z motnjo v duševnem razvoju ob pomoči spremljevalcev in prostovoljcev ročno izdelujejo številne izdelke. »Imamo štiri vrste delavnic, in sicer kuharsko, okupacijsko, lesno in vrtnarsko oziroma pozimi gozdarsko,« je razložila Mateja Tomšič de Zarate. Medtem ko so tri usmerjene v izdelavo povsem konkretnih izdelkov, pa so izdelek v okupacijski delavnici ljudje sami, še pojasnjuje. »Prek dejavnosti v tej delavnici izražajo svoja čustva.«

Marinka Benko nam je razložila, da sama najraje trga »pence«, s katerimi potem polnijo blazine. Nad izdelovanjem blazin je navdušena tudi Irena Jazbar, ki sicer skoraj ves čas našega obiska v skupnosti ni odmaknila pogleda z risbe, ki se ji je posvetila z vso natančnostjo in zbranostjo. »To je za bolnega kmeta, h kateremu hodimo po mleko,« se ni pustila motiti. Kljub temu nam je še z navdušenjem zaupala, da se zelo veseli počitnic na morju. »Prvič bom videla Šibenik. Komaj čakam, da se bomo 'špricali',« je kar zažarela. Že osem let je del skupnosti Barka tudi Maja Beden, ki najbolj uživa pri šivanju blazin in izdelovanju sveč, z veseljem pa se loti tudi gospodinjskih opravil. »Le pomivati ne smem, zaradi alergije.« Skupaj nabirajo tudi zelišča za čaj in smrekove vršičke, iz katerih izdelujejo sirup. Ob našem obisku je v skupnosti v okviru Evropske prostovoljne službe bival tudi prostovoljec iz Italije Stefano Paciotti, ki ga je tovrsten pristop do ljudi z motnjo v duševnem razvoju navdušil. Predvsem se mu zdi izredno pomembno, da imajo možnost živeti povsem normalno življenje.

Prvo hišo skupnosti Barka so v Zbiljah odprli januarja 1997 kot del mednarodne zveze l'Arche. Leta 1964 jo je zasnoval Kanadčan Jean Vanier, ki ga je duhovno podpiral in spremljal dominikanski pater Thomas Philippe. Dva odrasla moška z motnjo v duševnem razvoju je povabil v skupno življenje, hišo v francoski vasi Trosly-Breuil, kjer so živeli, pa je poimenoval l'Arche – Barka, po Noetovi barki. Skupaj so kuhali, jedli, pospravljali, delali na vrtu in ka­sneje v delavnicah ter se sprehajali, počivali, molili in praznovali. Skupnost je počasi rasla, saj so sprejemali ne le vedno več ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ampak tudi spremljevalcev, ki so želeli z njimi živeti in delati. Tako imajo življenje organizirano tudi v skupnosti v Zbiljah, kjer pa bi si želeli, da bi se jim v prihodnje pridružilo še več prostovoljcev. »To je lahko zelo dragocena izkušnja. K nam prihaja tudi vse več prostovoljcev iz tujine, ki nato spodbudijo še druge, da se nam pridružijo,« je pojasnila Mateja Tomšič de Zarate. Iz njihove izkušnje pa že vznikajo podobne hiše tudi v državah, iz katerih so gostili prostovoljce.