Nikoli ne reci nikoli

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / sreda, 3. november 2010 / 06:00

Lahko bi tudi napisal: Nikoli ni prepozno! Za vadbo, rekreacijo, športno rekreacijo namreč. Predstavljam si, da ste stari šestdeset let in več. Mogoče ste celo po nekem sistemu že v pokoju, čeprav se mati država trudi, da bi bili ljudje take starosti še vedno na plačilnih listah in ne v upokojenskem statusu. Država ima po nekaterih raziskavah celo prav. Mar je človek pri šestdesetih zrel za v penzijo? Če je zgaran od težkega fizičnega dela ali bog ne daj slab z zdravjem, potem vsekakor je. Če je vitalen, dobro ohranjen, kar pomeni, da se je skozi vsaj štiridesetletni delovni staž prebil brez odvečnih poškodb, nesreč s trajnimi posledicami, potem je za premisliti. Po eni strani je dobro iti iz službe takrat, ko si še uporaben za življenje brez »štampljanja« kartic na vhodu in brez ostrega pogleda vratarjev, po drugi strani pa bi pri tej starosti lahko še vedno zelo veliko dal družbi, sotrpinom, državi, tovarni, podjetju … Lahko da zamahnete z roko ob teh stavkih in rečete, da kvasim traparije, češ da je najboljši človeški status upokojitev oziroma brezdelje. Kdo je rekel brezdelje? Ste kdaj videli zdolgočasenega upokojenca ali upokojenko? Težko ga boste našli. Če pa so tudi taki, naj berejo tele stavke naprej.

Za začetek ukvarjanja s športno rekreacijo ni nikoli prepozno. Res je, da pa si morate izbrati sebi primerno. Najbolj priljubljena oblika športne rekreacije za tiste, ki si priznavajo težo let, je vsekakor hoja. Takšna ali drugačna hoja, vendar ker je vedno več takih, ki pri šestdesetih in več letih živijo tako, da je samo hoja premalo za njihovo dobro oziroma boljše počutje, si izbirajo še kake bolj zahtevne oblike rekreacije. Poleg hoje so na Gorenjskem izredno priljubljeni še plavanje, kolesarjenje in tek. Povedal bi rad, da ni treba iskati daleč naokoli, da bi našli ljudi, ki bi jih zelo rad izpostavil kot »nosilce« volje po gibanju, športni ali kakršnikoli drugi obliki zdrave rekreacije telesa in duha. V našem športnem društvu, natančneje v kolesarki sekciji, katere član sem, imamo kar nekaj takih, ki jim zelo rad rečem »mladinci«, čeprav štejejo krepko nad šestdeset let. Med nami je na primer gospod, ki jih šteje triinsedemdeset in je letos na svoji specialki ravno zamenjal krmilo za tisto pravo, zakrivljeno, dirkalno. Za prihodnje leto pravi, da bo aluminijasto kolo zamenjal s karbonskim. Potem je med nami možak, ki jih šteje le nekaj manj, a je lani prekolesaril trideset tisoč kilometrov in ostal živ. Letos je njegov izziv prekolesariti malce manj a, zato hitrejših kilometrov. Prav tako jezdi zadnji hit kolesarske tehnologije. Med nami je tudi »mladinec«, ki je pri sedeminšestdesetih prvič, in to že takoj uspešno prekolesaril maraton Franja. Tu gre pripisati, da se z dirkalnim kolesom vozi šele tretje leto in je pred Franjo prekolesaril že skoraj vse krajše maratone. Prijatelj, ki jih šteje nad sedemdeset, je pred petimi leti začel kolesariti, pozimi pa vodi tečaje smučarskega teka in turnega smučanja. Z nami je vsaj še deset takih, ki so se začeli s športno rekreacijo ukvarjati po petdesetem letu, in kot pravijo, jim ni žal niti minute. Zakaj bi jim bilo žal, če pa so zdaj bolj živahni, bolj zdravi, manj debeli …, kot pa so bili pred tem. Večina je nehala kaditi, jesti nezdravo hrano, in kot pravi eden od kolesarjev: začel je piti navadno vodo. Eden nas je celo zmerjal, da je enkrat na teden čisto premalo zanj, da bi morali naše vadbe raztegniti na vsak drugi dan čez ves teden. No, pretiravali ne bomo.

Pretiravanje ni nikoli bilo naš namen; ne moremo reči, da so omenjeni svetle izjeme, ki so prej kot pravilo. Ne. Že nekaj let gre opaziti, da je med ljudmi zavedanje po pomembnosti zdravega načina življenja že skoraj na prvem mestu. V Gorenjskem glasu se bomo še naprej trudili, da bomo športno rekreacijo približali tudi tistim nergačem za pečjo, ki trdijo, da so prestari, preokorni, predebeli za kakršnokoli početje, ki povzroča hitrejše bitje srca.