Narod naš dokaze hrani

Pred 90 leti, 12. novembra 1920, so v Rapallu podpisali zloglasno pogodbo, ki je od Slovenije odrezala Primorsko in del Notranjske. Kaj početi z dediščino rapalske meje danes, jo ohranjati ali prepustiti pozabi? Ohraniti, nedvomno, saj ta meja priča tudi o trdoživosti našega naroda, ki jo je po letu 1945 potisnil daleč nazaj na zahod!

»Žalostne novice! Naši zastopniki so na sestanku z laškimi na Laškem podpisali nam krivičen mir: meje so Triglav, Julijske Alpe, Snežnik; Reka samostojna; Zadar talijanski, otoki Cres, Lošinj, Lastovo talijanski. Za Idrijo še ne vemo, za mejo ob Logatcu in Postojni tudi še ne. In Krk, čigav? Za varstvo pravic naših pod Lahom ni poskrbljeno. To so prav žalostne novice! – Povsod žalost, jeza, grožnje, protestni shodi! Pa kaj pomaga – le to vemo: stalnega miru ne bo; med Slovenci se bo netil ogenj sovraštva do Lahov, se bo podržavala neugasna želja po zedinjenju in spremembi meja. – No, Bog je nad nami! Zakaj je to dopustil? Za kazen? Za poizkušnjo in preizkušnjo? Tiho bom si prizadeval za vedno bolj živo vero in vedno bolj čednostno življenje med ljudstvom. Bog nam daj složno in skupno delovanje med duhovniki.« Te besede je v svoj znameniti dnevnik 12. novembra 1920 vpisal ljubljanski škof Anton B. Jeglič (doma iz Begunj na Gorenjskem). Tistega dne so v Rapallu podpisali zloglasno pogodbo, po kateri je slovensko Primorje in del Notranjske pripadlo Italiji, zahodna meja Gorenjske, ki poteka po razvodnici med Posavjem in Posočjem oziroma med Črnim in Jadranskim morjem, pa je postala državna meja, še danes imenovana rapalska. Škof tistega dne zvečer (dnevnik je pisal v poznih večernih urah) še ni vedel, koliko župnij iz njegove škofije je pripadlo Italiji. Meja na relaciji Logatec-Postojna je bila pri Planini, Postojna je prišla pod Italijo. Reka je bila samostojna le na papirju, kmalu je postala italijanska …

Janez Mikuž, tedanji župnik v Sorici, ki je bila od novembra 1918 pod italijansko zasedbo, pa je po podpisu pogodbe v župnijsko kroniko zapisal: »12. XI. so podpisali delegati rapalsko pogodbo – Primorci pravijo roparsko pogodbo …« V nadaljevanju zapiše, kdo vse je bil zraven, pozneje pa še, kako so naši ljudje to »roparsko pogodbo« doživljali. »Vtis je različen, na Primorskem nekateri jokajo, drugi kolnejo, tretji so pa apatični, jeze se le na Srbe, trije 'ići' recte trije 'hudiči' so na izdali. Ali so morali res podpreti borovniški most, je vprašal kolega Kragelj jugoslovanskega delegata na podbrški železnici, da so se izdajice mogle nazaj pripeljati. Drugi pa trdijo, da so bili podkupljeni, spremljale so delegate njihove ženice, Vesnić je šel v Pariz – milijone je nesel spraviti. Srbi ne marajo nas Slovencev, tako govorjenje se je slišalo o ti pogodbi posebno na Primorskem. V časopisih so se branili delegati, Francija in Anglija sta pertiskali na nas, mi nismo mogli drugače, prešibki smo za boj z do zob oboroženo Italijo, v Ameriki pa v novem predsedniku nismo našli zadostne opore, namreč v Hardingu. Če se obe državi ne zedinita glede meje, odloči predsednik švicarske ljudovlade. Tolikokrat so se pogajanja razbila, zdaj pa je Italija dobila več, kot ji je pripoznal londonski pakt.« O tem, kolikšna je v tej zadevi srbska krivda, ne upam soditi, ker o tem premalo vem. Dejstvo pa je, da so si Italijani vzeli več kot jim je priznaval londonski pakt. Ta je kot podlago za novo mejo določil razvodnico, Italijani so šli čez, vzeli so tudi del žirovske občine in župnije in del Notranjske (Postojna z okolico …).

No, zdaj o tem tako ali tako nima smisla razpravljati, kar je bilo, je bilo. Vprašanje je tu, kaj z dediščino rapalske meje početi danes. Z objekti, ki so od nje ostali (mejniki, bunkerji, utrdbe, kasarne, ceste …), z dokumenti, ki pričajo o njej, s spomini (na kontrabant, laške ljubimce, »amore di frontiera« …), ki še živijo ali pa so zapisani … Etnologi bi rekli: z materialno, socialno in duhovno dediščino, ki je preživela življenje ob tej meji. Kaj torej: ohranjati in varovati ali prepustiti pozabi? So tudi taki, ki menijo, da je najbolje, če spomine na to nesrečno obdobje naše zgodovine čim prej izbrišemo, materialne ostaline pa bo itak uničil zob časa. Več je takih, ki smo prepričani drugače. Dediščina rapalske meje po eni strani res priča o narodni nesreči, ki se nam je zgodila ob koncu prve svetovne vojne, novembra 1918, in trajala do kapitulacije Italije septembra 1943. Po drugi strani pa ravno te materialne in duhovne ostaline pričajo o trdoživosti slovenskega naroda, ki je znal to vsiljeno ločnico premagovati že v času njenega obstoja (TIGR, prebegi čez mejo, primorski narodnoosvobodilni boj med 2. sv. vojno …), leta 1945 in pozneje pa je to mejo z vojaško silo potisnil daleč nazaj na zahod, čeprav ne povsem do skrajnih zahodnih narodnostnih meja (Trst, Gorica, Benečija, Rezija, Kanalska dolina …) Namesto stare slovenske obale od Trsta do Nabrežine smo dobili obalo od Ankarana do Dragonje, ki do takrat sploh ni bila slovenska, takšno je bilo le zaledje Kopra, Izole, Pirana in Portoroža, mesta sama so bila izrazito italijanska … Zločesto tvorbo, ki so jo Italijani zanesli na naše ozemlje smo v veliki narodni operaciji odstranili, pričevanja o tem pa naj se le ohranijo. Pozaba tako ali tako ni možna, beton, železo in kamni trajajo dlje kot mi …