Tek je njegova norost

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. september 2013 / 13:11

Eden najboljših ultramaratoncev na svetu Dušan Mravlje je po tridesetih letih in več kot tristo tisoč pretečenih kilometrih sklenil, da pri šestdesetih letih zaključi tekmovalno kariero, še zdaleč pa se ni poslovil od teka, saj si še vedno vsako jutro obuje tekaške copate.

Kot se za Dušana Mravljeta spodobi, je uradno slovo od tekaške kariere oznanil v domačem Stražišču, natančneje na terasi gostilne Benedik, od koder smo ga novinarji in prijatelji navadno pospremili na njegove največje tekaške podvige. Teh se je v tridesetih letih zbralo res veliko, za največje uspehe pa zagotovo štejejo zmage na 4800-kilometrskem teku Transamerica, zmaga na 1060 kilometrov dolgem teku Sydney–Mel­bourne, prvo mesto na evropskem pokalu v teku na 24 ur, prvo mesto na teku Caligari–Sasari, pa tudi tri druga mesta na 245-kilometrskem teku Atene–Sparta ter več kot šestdeset zmag na različnih ultramaratonih. Ti dosežki ga uvrščajo med najuspešnejše ultramaratonce zadnjih desetletij na svetu, zato je Dušan (ne vem, da bi se s kom vikal) vedno zanimiv sogovornik.

Ko si pred več kot tridesetimi leti začel teči, si kdaj razmiš­ljal o podvigih, ki si jih nato dosegel?

»Po pravici povedano, nikoli nisem razmišljal o tem, da bom tekač. Diplomiral sem na strojni fakulteti, odšel sem na služenje vojaškega roka in obetalo se mi je povsem običajno življenje. Odločilno pa je bilo, da sem v vojski pristal v športni četi in tam sem se zastrupil s tekom. Čeprav sem imel dobro službo, sem se po petnajstih letih vseeno odločil, da jo pustim in se posvetim teku. Od lanskega oktobra pa sem upokojenec.«

Kot upokojenec si še vedno aktiven?

»To je sicer res, vendar se umirjam. Mislim, da je bilo norosti že kar nekaj in da je čas, da se počasi umirim. Čeprav seveda še vsak dan tečem. Vendar malo manj kot nekoč, petnajst do dvajset kilometrov na dan.«

Med norostmi je bilo zagotovo nekaj takih, ki so ti še posebno ostale v spominu?

»Lahko rečem, da je bil medijsko, predvsem v tujini, najbolj izpostavljen tek Sydney–Melburne. Kdor je zmagal to preizkušnjo, je bil car. Če pa govoriva o Sloveniji, je medijsko najbolj odmevala zmaga na Transamerici, ki je bil moj prvi prekokontinentalni tek in je bil tudi medijsko zelo podprt. Dejstvo je namreč, da dogodka, ki ga ne spremljajo mediji, preprosto ni. Lahko bi zmagal, toda če se o tem ne bi pisalo, to ne bi bila prava zmaga.«

Športniki se navadno izogibajo medijskem izpostavljanju, tebi to precej pomeni?

»Ja, vendar sem tudi jaz moral priti do tega. Okoli leta 1990 sem ugotovil, da udeležbe na tekmah nisem več mogel sam financirati. Ko sem nekoč tekel v Nemčiji, mi je eden od tekaških prijateljev pripovedoval, koliko sponzorjev ima in kako živi. Rekel mi je, da sem sicer desetkrat boljši od njega, vendar on zna svoje dosežke desetkrat bolje prodati … Tako sem že naslednjih dan začel razmišljati, v katero podjetje bom šel po sponzorje. In od takrat naprej sem brez težav tržil samega sebe.«

Si še vedno najbolj prepoznaven med slovenskimi ultramaratonskimi tekači, ki jih je sicer v Sloveniji kar nekaj. Kako ste cenjeni kot športniki?

»To pa je katastrofa. Denarja ni, vsak se mora prebijati po svoje. Že med maratonci so težave, se slabše je pri ultramaratonu, ki je še bolj odbita zadeva. Ultramaratone pač tečejo tisti, ki imajo to radi, ki tečejo, ker v tem uživajo …«

Pa vendar praviš, da ti za opravljeno delo na cesti sedaj, ko končuješ kariero, ni žal. Kaj ti je ostalo od številnih pretečenih kilometrov?

»Gotovo je ostalo ogromno izkušenj, poleg tega poznam ogromno ljudi, povsod imam odprta vrata. Napisal sem lahko celo knjigo …«

Je knjiga z zgovornim naslovom Tek – moja norost tisto, kar si želel povedati ob zaključku svoje tekmovalne poti?

»Lahko rečem, da je, saj je knjiga res zelo dobra. Pa ne zato, ker je všeč meni, ampak zato ker so recenzije tako dobre, da še sam komaj verjamem. Vsi, ki so jo že prebrali, pravijo, da je drugače napisana, da o meni in teku dejansko pove vse, da v njej ni lažne filozofije.«