Da bo moj otrok odgovoren (2)

Ne nagovarjam vas, da bi pozabili nase in svojo odgovornost kazali z razdajanjem za družbeno koristna dela. Šele človek, ki zna skrbeti in odgovarjati zase, lahko na zdrav način poskrbi za druge. Za takšnega človeka pravimo, da prispeva k temu, da je svet lepši. Zato ni treba biti ne predpražnik in ne buldožer. Če so nas še učili, da smo predpražniki, naj ubogamo, smo nevidni in tihi, potem je šlo sedaj vse predaleč z vzgojo malih buldožerjev. Predpražnik je vesel, da služi drugim, ni pa odgovoren zase. Buldožer je srečen, ko dela za svojo korist, ne zanima pa ga škoda, ki jo dela drugim. Tako si sama predstavljam osebno in družbeno odgovornost. Prvi ni odgovoren zase, drugi ne prevzema odgovornosti za svet, na katerega lahko vpliva. Pa je to možno obravnavati ali živeti eno brez drugega? Možno je, učinka pa ni pravega … Mnogo takšnih ljudi srečamo vsak dan, nekaterim izmed njih smo dali tudi možnost odločanja namesto nas … Da ne zaidem v parlament, ostajam pri družini. Na neki način je tudi družina mala država. Kdo odloča v njej in na kakšen način, kako poteka komunikacija, kako spoštujemo en drugega, komu pripadamo in smo samostojni, kakšna pravila imamo in zakaj – vse to je osnova za ustvarjanje odgovornosti. Starši, ki o vsem odločajo sami, čutijo in razmišljajo namesto otrok, bodo nekega dne naleteli na mino, ki se ji reče »upor mladostnika«. Najstniki v osmem razredu dobivajo navodila, kot so: bodi priden, hodi po pločniku, ne nagajaj, lepo se obnašaj, ne pij in ne kadi, izogibaj se drogi … Vse je mišljeno dobronamerno. Pa vendarle, kaj naj mladi ljudje počnejo s temi nasveti? Kdo od vas verjame, da to zaleže, varuje, ščiti pred drogo in težavami? Ali vzgaja za prevzemanje odgovornosti? Ne pogovarjaj se s tujci … Potem pa pride prijazen stric, ki da otroku čokolado. Je za otroka še tujec? Kako bo otrok prepoznal pedofila, če ne bo znal poslušati sebe, razmišljati s svojo glavo? Naj bo priden ali naj vpije?