Rifle prejel Borštnikov prstan

Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana je Janez Hočevar - Rifle, gledališki igralec, ki zadnja leta živi v Dorfarjih pri Škofji Loki.

Na sklepni slovesnosti 45. Borštnikovega srečanja v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru je Borštnikov prstan, najvišje nacionalno priznanje za igralsko umetnost, prejel gledališki igralec Janez Hočevar – Rifle. Priznanja svojih kolegov, gledaliških ustvarjalcev, je bil zelo vesel, ni pa ga pričakoval, ker se je posvečal predvsem zvrstem gledališča, »ki niso tako cenjene«.

Kot je v utemeljitvi zapisala strokovna žirija, Hočevar sodi med vrhunske igralce s številnimi in nepozabnimi kreacijami v gledališču, na filmu, televiziji in radiu. Njegova odlika je obvladovanje vseh zvrsti in žanrov, ne glede na medij, v katerem nastopa. Najbolj slovi po komičnih vlogah, a se ni dokončno zapisal enemu samemu žanru. »V njegovih kreacijah posameznih likov se pogosto kaže izrazita amorfna dvoumnost. V tej luči sta vsakršna enoznačna tipizacija ali etiketiranje njegovega igralskega dela nestrokovni in netočni, čeprav lahko preberemo, da so z angažiranjem Hočevarja za resne vloge celo režiserji veliko tvegali. Ko se je pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića leta 1980 na odru MGL pojavil kot Jerman v Cankarjevih Hlapcih, je bilo v dvorani zelo napeto. Slišati je bilo: Viš ga, Rifle!« Stroka ga po eni strani uvršča med izjemne komične igralce, po drugi strani pa ravno z naborom raznovrstnih vlog to podobo ruši, saj z načinom svoje igre dokazuje neenoznačnost, razpetost med vsemi dramskimi zvrstmi, je ugotavljala žirija.

Z igralskim poklicem se je danes sedemdesetletni Hočevar začel zbliževati po neuspeli maturi, ko si je poiskal honorarno delo usmerjevalca reflektorjev v ljubljanski Drami, kjer so ga leta 1966 kot akademsko izobraženega dramskega igralca tudi zaposlili. Njegova prva večja vloga je bila vloga študenta Tončka v Linhartovi veseloigri Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Pri 34 letih se je odločil za svobodni poklic. Sodeloval je pri komercialnih projektih, na televiziji, pri radijskih igrah, serijah za odrasle in otroke, v oddaji Moped-show, upodobil je znamenitega vojaka Švejka, v času smučarske evforije je s svojim zaščitnim znakom, črtastim šalom, sodeloval v akciji Podarim – dobim.

Konec sedemdesetih let se je začelo intenzivno obdobje v kreiranju njegovega igralskega biosa. Ustvaril je Millerja v igri Spletka in ljubezen, Jermana v Hlapcih in Fausta v Don Juanu in Faustu, za vse tri vloge je prejel nagrado Prešernovega sklada. Z vlogo Starca v Lužanovih Srebrnih nitkah je prejel Borštnikovo nagrado. Pevski talent je pokazal v operah Netopir in Vesela vdova ter muzikalih Goslač na strehi in Neron. Za vlogo očeta Petana v filmu Kavarna Astoria je na Filmskem festivalu v Pulju prejel prestižno nagrado zlata arena. Od leta 1992 je redni profesor za dramsko igro na AGRFT v Ljubljani. V delu z mladimi uživa, nadvse rad pa ima tudi svoj mir v Dorfarjih. V vasico pri Škofji Loki se je iz Ljubljane preselil pred osmimi leti, ko je ugotovil, da ni mestni človek.