Vse je prišlo na dan

Naivnica, 2. del

»Še dobro, da so prišle počitnice, preden so se lahko starši na lastne oči prepričali, kakšna pokvarjenka je poučevala njihove otroke. S temi besedami mi je zaželel srečno v življenju ravnatelj. Nisem sklonila glave, niti nisem odmaknila oči. Nihče me ne bo poniževal, še najmanj ti, sem si mislila, ko sem svojim učencem mahala v pozdrav. Po spletu naključij je avtobus, s katerim sem se peljala v Ljubljano na pregled, vozil Milan.

Ne boste verjeli, močno je zardel, ko me je opazil,« pripoveduje Lidija. »Niti pogledala ga nisem, obnašala sem se, kot da ga ne poznam. Šele ko sem se že usedla, sem opazila, da se okoli njega smuka neka deklica. Bila je celo mlajša od mene, na pogled nič posebnega. Bile so je same oči, ko ga je gledala. Ima že novo žrtev, sem pomislila – in moje duše se je dotaknilo nekaj grenkega in bolečega. Tudi takrat, ko sem šla rodit, sem se peljala z avtobusom. Že doma sem dobila popadke, a se očeta nisem upala prositi, da bi me peljal. Še zmeraj je bil jezen name in komaj kdaj sva spregovorila kakšen stavek … Po dolgem prigovarjanju nekaterih sorodnikov se je vdal ter mi dovolil ostati. Vsak trenutek pa mi je dal vedeti, da sem umazana, pokvarjena. To, kar se je dogajalo meni, ni bilo pred stotimi ali več leti, zgodilo se je leta 1984! Starokopitnosti se marsikje še dolgo ne bomo znebili! ''A nimate partnerja?'' me je nadrla ženska v sprejemni pisarni v porodnišnici. Sestrična, ki je bila z menoj, je bolj jezikave sorte, ni mogla biti tiho, pa ji je povedala nekaj krepkih. Porod je bil zelo težak, saj so babice morale poklicati na pomoč porodničarja. A se je, hvala bogu, vse srečno izteklo. Kar oddahnilo se mi je, ko so mi rekli, da sem dobila hčerko. Tisti trenutek, ko sem jo stisnila v naročje, sem pozabila na vse gorje, ki sem ga že bila deležna. Tudi doma so se odnosi med nami zelo spremenili. Starša sta bila vnukinje vesela, in ko je napočil čas, da sem si morala poiskati novo službo, je bilo samo po sebi razumljivo, da bosta onadva pazila na Matejo. Bila sem vesela, da je tudi zame končno posijalo sonce. A ne za dolgo. Ko je Mateja ugasnila tretjo svečko, sem na nekem izobraževanju spoznala Lovra. Simpatija je bila vzajemna, začela sva hoditi, če lahko temu tako rečem. Šele na petem ali šestem zmenku – bila sva ravno na kremni rezini na Bledu – sem mu povedala, da imam nezakonskega otroka. ''Čigav pa je?'' me je takoj vprašal. Po dolgem pregovarjanju mu le izdam … Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi lahko Milana poznal. Pa ga je. Bil je, ne boste verjeli – njegov nečak! Milan je imel samo eno sestro in usoda je tako hotela, da sem naletela na mino. Lovro mi ni verjel, saj je v njegovem družinskem krogu veljalo, da je Milan zelo pošten človek, ljubeč starš in dober zakonski mož, ki gre vsako nedeljo k maši in mu tudi sicer ni česa očitati. Poslovila sva se bolj hladno, na nosu pa mu je pisalo, da komaj čaka, da pride domov in razbobna vročo novico. Ne morem povedati, kako sem se žrla! ''Trapa neumna, kaj nisi mogla držati jezika za zobmi!'' sem si očitala, po drugi strani pa sem se bala Milana in njegovih groženj. Ker se mi Lovro ni oglasil, sem ga poklicala sama. Odkrito mi je odgovoril, da je bolje, da se nekaj časa ne srečujeva več, da je doma zaradi mene nastala cela ''štala''. Milanovo ženo so namreč odpeljali v bolnišnico, ker jo je zlobna novica tako zelo prizadela. Povedal mi je tudi, da me bo Milan tožil zaradi klevetanja. Še ta udarec! Na šoli, kjer sem delala, niso o mojem zasebnem življenju vedeli nič. Ker pa je povsod kakšen, ki koga pozna, sem se na smrt bala, da bi ponovno izgubila službo. Najraje bi pobrala svoje stvari in izginila v neznano. Na srečo pa do tožbe ni prišlo, le Milan se je nekega dne pojavil na dvorišču, kjer sem parkirala avto. Bil je močno postaran, komaj da sem ga prepoznala. Klecnila so mi kolena, ko sem v njegovi roki zagledala pištolo. ''Še enkrat nekomu zini, da sem jaz oče tvojemu pankrtu, te bom ubil!'' mi je zagrozil in me surovo porinil. Komajda sem ujela ravnotežje ... Ko je videl, da sem zelena od strahu, me je z ročajem pištole grobo sunil v rame, se obrnil in odšel. Precej časa je minilo, preden sem bila ponovno zmožna navezati stike z moškim. Medtem sem se vpisala na fakulteto, diplomirala na univerzi, tudi moja Matejka je že obiskovala osnovno šolo, bila je priden, zelo zlat otrok. Oče je bil naravnost zaljubljen vanjo, in kadarkoli se mu je zdelo, da bi se moral razjeziti name, se je, tako je povedal, raje ugriznil za jezik, ker se je bal, da bi se z otrokom odselila stran od doma.

Potem sem spoznala Romana. Bil je malo mlajši od mene, hvala bogu ni bil iz učiteljskih vrst. Bil je kemik in tudi v osebnem življenju so bile pri njem stvari postavljene na zelo realnih temeljih. Poročila sva se in ponovno sem bila noseča. To so bili zelo srečni trenutki. Matejka je igrala košarko in nekoč je naneslo, da se je šolska ekipa, katere del je bila, odpeljala na Štajersko na neko tekmovanje. Kdo je vozil avtobus? Milan. Takoj je prepoznal Matejko, saj je bila kot jajce jajcu podobna njegovi najmlajši hčerki. Nikoli ne bom izvedela, kaj se je takrat premaknilo v njegovi nori glavi. Začel mi je pisati grozilna pisma, me strašiti. Roman, ki je nekatera prestregel, je takoj ukrepal. Podal je prijavo in po spletu nesrečnih naključij sem bila potem prisiljena, da Milana tožim za očetovstvo. Takrat so že delali tudi preiskave DNK. A to še ni bilo najhuje. Huje je bilo hčerki razložiti, zakaj sem ji izbrala takšnega očeta. Bilo me je tako sram, da bi se najraje vdrla v tla. A je bila Matejka, malo tudi zaradi Romanovega vpliva, zelo razumevajoča. Denar, ki ga je dobila, je potem uporabila pri študiju. Pričakovano je bilo, da so se čenče o tej zgodbi raznesle naokoli in potem sta se našli še dve ženski, ki sta Milana prav tako tožili zaradi očetovstva. Mit o zglednem družinskem očetu pa je bil s tema tožbama dokončno porušen. Na dan so začele prihajati različne zgodbe, ki so bile boleče tudi zame. Izvedela sem namreč, da je imel takrat, ko se je motal okoli mene, v ognju še vsaj dvoje želez. Počutila sem se še bolj slepo in zelo neumno.

Ena teh zgodb je bila še posebej žalostna. Milan je zaplodil otroka mladoletnemu dekletu, dijakinji drugega letnika neke srednje šole. Dekle je pustilo šolo, padlo v slabo družbo, otroka pa je morala dati v rejo. Nekoč mi je napisala pismo ter me prosila, ali se lahko sestaneva. Dobili sva se na kavi, in ko mi je začela pripovedovati o svoji usodi, sem se zjokala. Iz mene so vrela čustva pa ne le zaradi nje, tudi zaradi lastnih izkušenj. Sogovornica je imela kasneje še dva otroka, vsakega z drugim moškim. Tudi njiju ni bila sposobna imeti pri sebi. Moški, ki je uničil njeno mladost, je v njej zatrl tudi čustva.

Nekajkrat sva se še dobili, toda potem sem ugotovila, da me srečanja zmeraj spravijo iz tira, tako da sem odnehala. Ko mi je lansko leto umrl oče, so prišli na pogreb nekateri posamezniki iz Milanove vasi. Marsikaj so mi pripovedovali o njem. Sreča, iz katere se je norčeval, ga je v zrelih letih pustila na cedilu. Žena sicer še vztraja ob njem, ker preprosto nima kam iti, so se mu pa lastni otroci odtujili in se le redkokdaj vračajo domov. Verjemite, ne privoščim mu tega, četudi mi je naredil veliko hudega,« je še dodala Lidija.

Njena življenjska zgodba, ki je na videz zelo preprosta, a boleča obenem, ni edina. Podobnih je še veliko, le vidimo jih ne. Namreč, okoli nas je preveč srečnih ljudi, ki vidijo samo svojo srečo, obenem pa so prepričani, da če njim gre dobro, se podobno dogaja tudi drugim.

(Konec)