Prazna zibka, strto srce

"Otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali takoj po porodu, se ne sme zanikati, treba jih je priznati in mamicam dati možnost, da žalujejo," je poudarila Natalija Šinko iz Škofje Loke. Njen fantek, Vid mu je dala ime, je umrl v šestem mesecu nosečnosti. V veliko oporo ji je bila v času žalovanja Petra Urek iz Društva Solzice.

Otroka ste izgubili v šestem mesecu nosečnosti. To je bilo pred šestimi leti in bila je vaša prva nosečnost. Kaj je šlo narobe?

»Imela sem rizično nosečnost. V triindvajsetem tednu se je maternično ustje začelo odpirati, zato me je ginekologinja napotila v ljubljansko porodnišnico, kjer so me obdržali na zdravljenju. Sprva je kazalo, da bo vse v redu. Tisti dan, četrtega marca je bilo, sem imela dopoldne ultrazvok. Povedali so mi, da je fantek, česar prej nisem vedela. Zvečer mi je odtekla voda, pritekle so sestre s CTG-jem in srčnega utripa niso zaznale. Takoj so me prepeljali v porodno sobo, ultrazvok je pokazal, da srček ne bije več. Še danes se spomnim zadnjega brcanja v trebuhu malo pred kosilom tistega dne. Srček je nehal biti zaradi okužbe z bakterijami skozi maternično ustje, kot mi je kasneje podrobno pojasnila ginekologinja.

Dali so mi umetne popadke in sem rodila. Soprog je bil ob meni. Otroka najprej nisem želela videti, ker sem hotela čim prej iti čez to. Babica Renata je vztrajala, naj ga pogledam. Premislila sem si, prinesli so mi ga, imela sem ga v naročju. Danes sem babici za to, da me je prepričala, neizmerno hvaležna. Videti je bilo, kot da bi spal … To mi je ogromno pomenilo, čeprav je bilo v tistem trenutku zelo hudo.

Takoj ko sem rodila, so mi prinesli tudi liste o pokopu. Še dojela nisem zaradi šoka, kaj se je zgodilo, že sem morala podpisovati papirje. Dovolila sem, da ga pokopljejo v Parku zvončkov na ljubljanskih Žalah. Nisem pa tedaj vedela, da bi ga lahko pokopala v družinski grob v Škofji Loki.«

Mislite, da bi danes drugače naredili?

»Ne, mislim, da je v redu, da je tam, kjer je veliko otrok. Imam občutek, da so vsi skupaj, pa mi je nekoliko lažje. V prvih mesecih sem bila stalno v Parku zvončkov. Sčasoma je bolečina malce popustila … Želela bi pa vendarle opozoriti, naj se staršem nakloni več časa na voljo, da se odločijo, kam bodo pokopali otročka.«

Vas je preveval občutek krivde, le kaj sem naredila narobe?

»Seveda. Grozno je bilo. Kriviš najprej sebe, potem kriviš zdravnike, potem tudi otroka – zakaj si me zapustil? Ko se enkrat sprijazniš s tem, občutek krivde mine.«

Ste v porodnišnici dobili ustrezno strokovno pomoč zase? Kako ste prišli v stik z Društvom Solzice?

»Iz bolnišnice sem šla na lastno željo domov že naslednji dan. Ponoči sem bila sama v sobi, kar je bilo v redu. Ampak v sobi poleg moje so bile mamice z novorojenčki in slišal se je otroški jok. Zjutraj je bilo še huje, ko je sestra stopila v sobo, mi pomerila tlak, temperaturo, prinesla zajtrk. Kot da je to čisto običajen dan. Pa ni bil ...

Obiskala me je tudi ginekologinja iz oddelka za patološko nosečnost in sva se dolgo časa pogovarjali, potem se mi je posvetila še psihologinja Vislava Velikonja, ki mi je dala brošuro Društva Solzice. Povedala mi je marsikaj, česar v tistem trenutku sploh nisem razumela, ker sem bila še čisto v šoku. Ko pa sem se čez čas ozrla nazaj, sem spoznala, da mi je pravzaprav povedala vse, kar sem morala vedeti o žalovanju. Soprog je bil sprva veliko ob meni, v službi je dobil za to za kratek čas tudi bolniški dopust. Čez čas me je vprašal, zakaj še jokaš? Iz istega razloga, kot jokam zadnje mesece, sem mu odgovorila.

Čez približno mesec dni sem preko interneta navezala stik z Društvom Solzice. Spoznala sem druge mamice, ki se jim je zgodilo enako, kar je bila zelo koristna pomoč. Še največ sem komunicirala s predsednico društva Petro Urek. Pisala sem ji 'maile', neskončno dolge …«

O čem ste ji pisali?

»O tem, kako me je kakšna stvar prizadela. Takrat si tako občutljiv, da te prizadene tako vse. V službo bi morala ravno okrog roka poroda, pa tega nisem zmogla. Pisala sem ji o tem, kako mi je hudo. Petra mi je odpisala, da se mi mogoče zdi, da tonem v žalosti, ampak ko se bom pobrala, bom stopnico višje. Mislila sem, da ne bo tako, vendar je imela prav. S Petro sva ostali v stiku do danes, pomagam ji pri delu v društvu, a bolj pri praktičnih stvareh, kot je urejanje spletne strani. Petra pa je izučena terapevtka in mamicam nudi strokovno pomoč, organizira delavnice za zdravstveno osebje, srečanja z žalujočimi starši … 15. oktobra letos, ob mednarodnem dnevu spomina na otroke, umrle med nosečnostjo ali kmalu po porodu, smo delovanje društva želeli približati javnosti in smo organizirali srečanje tudi v Parku zvončkov. Sanja Poljšak iz oddaje Slovenija ima talent je tako lepo zapela, občutiti je bilo žalost, po drugi strani pa veselje, ko smo spustili v zrak vse tiste balončke.«

Ljudje v zadregi, kaj naj bi rekli, večkrat rečejo: saj si še mlada, boš kmalu spet lahko zanosila. To je tisto, česar v času žalovanja zagotovo niste želeli slišati, kajne?

»To je stvar, ki je človek ne sme reči žalujoči mamici. Saj razumem, da okolica ne ve, kaj bi rekla, pa rečejo to in dejansko so mamice večinoma še mlade in imajo druge otroke. Ja, lahko imajo druge, ne pa tega. Želim si, da se okolica ne bi pretvarjala, da ta otrok ni nikoli obstajal, kajti je; rasel in razvijal se je v meni. Reči 'moje sožalje' je zelo veliko, pa ti večina tega ne reče. Tudi objem brez besed veliko pomeni.

Saj sem tudi sama v prvem hipu, ko sem izgubila otroka, imela željo po drugem otroku. Ginekologinja mi je rekla, da po treh mesecih lahko že zanosim, vendar psihično nisem bila pripravljena na to. Dostikrat se zgodi, da mamice, ki prehitro zanosijo, ne morejo sprejeti tega otroka, nosečnost je lahko psihično naporna, pojavi se poporodna depresija. Zanosila sem po dveh letih, nosečnost je bila spet rizična. Mojo nosečnost je na vsakih štirinajst dni spremljala moja ginekologinja dr. Milena Igličar iz Zdravstvenega doma Škofja Loka. Sina Miha sem rodila v tridesetem tednu, dva meseca prezgodaj. Danes je star štiri leta.«

Kako je ime bratcu, ki počiva v Parku zvončkov?

»Vid.«