Zasvojenost z računalnikom (3)

Otrok pred računalnikom nikogar ne moti. Veliko staršev se enostavno preda brez boja in nekateri verjamejo, da je zdaj pač takšno življenje. Saj je res takšno življenje, vendarle smo vseeno mi tisti, ki vplivamo nanj in ga oblikujemo. Če postane normalno, da prvošolci hodijo spat po akcijskih filmih in uporabljajo mobitele, potem se nam zdi tudi povsem normalno, da sedijo pred računalnikom dve ali tri ure. No, naj bo jasno. To ni normalno, niti zaželeno, niti zdravo. Mi je povsem vseeno, če se komu zdim, da sem ostala sto let zadaj. Ljudje bomo vedno potrebovali ljudi – za sodelovanje, za pogovor, za odnose, za prijatelje. Čeprav je računalnik super igračka in še bolj super delovno orodje, ne more nadomestiti človeka. Zato se prenehajmo slepiti, kako je vse to normalno in v skladu s časom. Če bi bilo temu res tako, potem lahko polovico šolskih programov vržemo v smeti, saj bodo čez dvajset let čisto neuporabni za tisto, kar naj bi takrat potrebovali. Če imaš internet, imaš praktično vse informacije na dosegu enega klika. Zakaj potem vsi učbeniki, knjige in kopičenje podatkov? No, v tem primeru je potrebno prevetriti tudi šolske programe in ljudi prepričati, da je zadosti za vsakega šolskega otroka računalnik. Če to moderniziramo in se bodo otroci učili kar iz svoje sobe, namesto da bi hodili v šolo, kaj smo s tem naredili? Množico individualistov, ki zna izredno dobro poskrbeti zase, drugi pa ne obstajajo. Razen, če jih kliknejo. Kaj pa spoznavanje okolice, prilagajanje, vplivanje na svet okrog sebe s takšnim ali drugačnim vedenjem? Na koga lahko vplivaš v virtualnem svetu? Kakšno prijateljstvo se pa splete med dvema, ki se pogovarjata preko računalnika, živita pa v sosednjih blokih? Pa kje je tukaj kakšna zdrava pamet. Seveda je bolj enostavno. Ne zebe te, ko greš do prijatelja, ni potrebno očistiti čevljev, se srečati z njegovimi starši, ni potrebno nikogar pozdraviti in se ozirati na uro, kdaj moraš priti nazaj domov. Od doma je vse lažje …