Šepetalnica za veter (19)

Katarina je bila točna. Med pozvanjanjem opoldanskega zvona je odprla vrata gostilne in z očmi zabegala po prostoru. Vasilij, ki ga je še vedno moril spomin na zvezdo, je čemeren sedel v kotu. Pred sabo je imel list, na katerega bi si nemara zabeležil kaj od pogovora s Katarino, a ga je med čakanjem porisal s puščicami. Tri navpične in tri vodoravne, s ponavljajočim se vzorcem je počečkal celo stran, ravno je hotel zmečkati papir, ko ga je ujel Katarinin pogled. "Puščice!" je vzkliknila namesto pozdrava in se zasmejala. Nekaj domačnostnega je bilo v tem, kako se je usedla nasproti Vasilija, kot da sta stara znanca, še več, kot da sta nekoč v življenju že ničkolikokrat takole posedala skupaj, in sta zdaj poznana drug drugemu do obisti, čeprav sta bila v resnici zavita v skrivnosti in sta v pogovoru sprva zatikajoče zatipala za pravimi besedami.

Pa saj je bila cela reč nenavadna. Ne, Katarina ni takoj postregla s tistim, kar je vedela o Magdaleni. Podoba sivolase starke, ki je nekoč zaupala zgodbo mladostne ljubezni svoje mame mali deklici, ki je s strahom in radovednostjo poskušala slediti zagonetkam iz sveta odraslih, pa kmalu pozabila na njih, ker bilo je vendarle moreče poslušati o davnih vojnah, ujetnikih, strahu in ljubezni. Ah, ja, ljubezni. Zaradi tega se je kdaj kasneje morala povprašati, ali je bilo kaj resnice v starkinem blebetanju, Rusi so bili prijatelji in sovražniki, zavezniki in nasprotniki, kdo bi se znašel v tem, čeprav je vsaj eden med njimi zarezal v življenje Magdalenine mame.

"Katja ji je bilo ime," je Vasilij zdajci na glas izgovoril ime, kot da sledi Katarininemu toku misli. In že je potegnil iz žepa dedova sporočila, komaj še vidna na porumenelem papirju in jih pomolil mladi ženski pred nos.

Ni jih pogledala, kaj za vraga bi s tem, tale ruski novinar ji je vendar včeraj govoril o nekakšni raziskavi, pisal naj bi o mali kapelici pod Vršičem za nek ruski časopis, hoče poznati nekaj več ozadja, zgodovinska dejstva so zgodovinska dejstva, a za njimi so zgodbe ljudi, ji je navrgel tudi zdaj, ko je v zadregi gladil dedove zapiske, še vedno upajoč, da jih Katarina vzame v roke.

"Zakaj si raje najprej ne ogledate kapelice," je predlagala Katarina in ponudila, da pojdeta skupaj. Sama jo je velikokrat obiskala, nekaj svetosti ali pa magije je na tistem kraju, kdo bi vedel, a vsekakor je vsaj lepa na pogled in mogoče bo to dovolj, da potešite radovednost, je hitela razlagati, kot da bi se želela čim prej otresti nadležnih vprašanj.

"To lahko naredim sam," jo je zavrnil Vasilij in zahlastal: "Toda vi imate fotografije. In pisma. Nekaj, kar bi se moralo pokrivati z mojimi dokazi. Ali res ne razumete, za kaj gre pri celi stvari? Jaz vendar moram vedeti. Moram to razrešiti."

Ves vznemirjen je postajal, kot da bi bil na sledi nekemu zločinu, razkril bo zlikovce, zgrabil jih bo za vrat, se mu je kar bledlo, zabobnal je s prsti po mizi, najraje bi zakričal na to mlado žensko, ki v svoji torbici zagotovo skriva dokaze, ali vsaj nekaj od tega, zaradi česar se mu megli um. Naj mu ne govori, da naj se pomiri, predolgo je bil že miren, tako miren, da je že zdavnaj postal otopel, in edino, kar ga je še držalo pri življenju, je razkrivanje dedove preteklosti. In svoje. (se nadaljuje)