Z delom na črno izgubimo celoletni proračun

"Na račun sive ekonomije v državni blagajni izgubimo 27,4 odstotka BDP ali 10 milijard evrov na leto. Če bi pobrali vsaj 10 odstotkov oziroma milijardo evrov, ne bi imeli težav ne s pokojninsko ne z zdravstveno blagajno. Zato v OZS državljane pozivamo, naj dosledno jemljejo račune," pravi Dušan Krajnik, generalni sekretar Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije.

Dušan Krajnik je bil 30. septembra 2010, natanko šest let po prihodu v Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije (OZS), imenovan za generalnega sekretarja zbornice. Pred tem je opravljal delo pomočnika generalnega sekretarja OZS za gospodarski sistem in politiko. Slovenska javnost ga pozna po vodenju pogajalske skupine za Socialni sporazum za obdobje 2007-2009, Gorenjci pa po odmevnem boju za škofjeloškega župana. Z novim generalnim sekretarjem OZS smo se pogovarjali o težavah, priložnostih in zahtevah obrtnikov in podjetnikov v času svetovne gospodarske krize.

Pogovarjamo se dan po imenovanju Podjetnika leta 2010. Koliko podjetnikov, kot sta letošnja Marjeta in Marino Furlan, ustanovitelja in lastnika podjetja Intra Lighting, bi Slovenija potrebovala za hitrejši izhod iz krize?

»Takšnih podjetij, ki zaposlujejo več sto delavcev, ustvarjajo dobiček in prodajajo tudi čez mejo, bi potrebovali med 800 in 1000. Omenjena podjetnika, kakor tudi v prejšnjih letih nagrajeni podjetniki, so tisti, ki ustvarjajo najkakovostnejša delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in predstavljajo našo prihodnost. Ne zapirajo se znotraj naših meja, saj vedo, da je slovenski trg premajhen. Morda je tudi to razlog, da takšna podjetja krizo občutijo v manjši meri.«

Slovenski trg je med drugim zelo odvisen tudi od sosednjih držav. Se okrevanje in krepitev, na primer, nemškega trga pri vaših članih že pozna?

»Malo že, predvsem pri tistih, ki ustvarjajo izdelke z visoko dodano vrednostjo. Na primer jeklarji, kovinostrugarji, plastičarji, …, pa tudi avtoprevozniki. Kakorkoli, ta trenutek bi v Sloveniji za izhod iz krize potrebovali 1000 Boscarolov, Akrapovičev pa tudi Furlanov.«

Pa vendar je večina dosedanjih nagrajencev začela ustvarjati v garaži v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Ali danes veljajo enako pozitivni časi za podjetništvo?

»V veliko primerih so začetki skromni, brez bleščečih pisarn in Armanijevih oblek. Večinoma se ideje porajajo doma, na kavču ali v garaži, vendar mora imeti danes začetnik res dobro idejo, saj takoj naleti na nestimulativno davčno zakonodajo, računovodske prepreke, blokade v bankah in podobno. Pred 20 leti je bilo drugače, sesul se je jugoslovanski trg, mnogo jih je ostalo brez dela. Imeli pa so znanje in voljo do dela, za ustanovitev podjetja so potrebovali le manjši kapital, imeli so prave davčne olajšave. Skratka, časi so bili takrat bolj naklonjeni podjetništvu.«

Kako danes živijo in delajo obrtniki in podjetniki? Gre po hudem kriznem krču letos na boljše?

»Gospodarski kazalci kažejo boljšo sliko, vendar ne kar povprek. Vsi obrtniki, ki so povezani z gradbeništvom in avtoprevozništvom, še vedno čutijo krizo. Ne toliko zaradi pomanjkanja dela kot na račun plačilne nediscipline. Gre za težave cele verige malih kooperantov. Tako kot že večkrat v preteklosti, smo tudi v letošnjih Zahtevah slovenske obrti in podjetništva v OZS od države zahtevali, da se spoštujejo plačilni roki oz. obligacijski zakonik. V njem je kot rok plačila zapisanih osem dni. Se ga kdo drži? V Franciji so pred leti sprejeli zakon, ki določa 30-dnevni plačilni rok za avtoprevoznike in za dejavnosti v kmetijstvu. Če plačila ni, sledijo izvršbe. Podobno sedaj zahtevamo tudi v Sloveniji: da se uvede 30-dnevni plačilni rok za avtoprevozniški sektor. Hkrati bi uvedli tudi solidarnostno klavzulo, na podlagi katere bi avtoprevoznik svoj denar lahko terjal ne samo od naročnika, ampak tudi od prejemnika, logista, posrednika ... Verjamem, da bo ta ukrep prinesel pozitiven učinek tudi v drugih sektorjih, ne samo pri avtoprevoznikih.«

Kako bi v OZS odpravili splošno plačilno nedisciplino?

»Na našo zahtevo je država začela plačevati v 30 dneh po prejemu računa, v nekaterih primerih tudi neposredno podizvajalcu. Tako bi plačilno nedisciplino lahko uredili na vseh področjih, rok plačila pa bi v obligacijskem zakonu z osmih postavili na 30 dni. In takrat mora biti plačano! Ostaja še težava s plačevanjem prispevkov. Pred leti je veljalo, da mora delodajalec osmi dan po izplačilu neto plač plačati tudi prispevke. Danes mora plačati vse na isti dan. Ugotavljamo, da zakona vedno ne spoštuje niti država. Dober primer je Steklarska nova. Kje so bile takrat davčna uprava in druge institucije? Red mora biti. Povsod. Sam trdim, če je red pri malih podjetnikih, bo tudi pri velikih.«

Pa velja red med njimi? Koliko je med njimi dela na črno?

»V OZS predlagamo zelo enostavno zgodbo: Vsak račun šteje. Vsak državljan naj vzame račun, davčna uprava pa naj preverja, ali kdo goljufa. Mene, kot državljana, in državo. Po ocenah avstrijskega ekonomista dr. Friedricha Schneiderja Slovenija na račun sive ekonomije v državni blagajni na leto izgubi 27,4 odstotka bruto domačega proizvoda ali približno 10 milijard evrov. Če bi na račun sive ekonomije letno pobrali vsaj 10 odstotkov oziroma milijardo evrov, ne bi imeli težav ne s pokojninsko ne z zdravstveno blagajno. Koliko časa bo v naši zavesti, da lahko prihranimo s tem, če nekdo za nas opravi delo brez računa? Konec koncev ne prinašamo okoli le države, ampak tudi sami sebe. Z uresničitvijo te zahteve slovenske obrti in podjetništva 2010 bi dobili nov sistem dohodninske olajšave, hkrati pa bi davčni inšpektorji postali državljani sami.«

Pa vendar je v času gospodarske krize težko prepričati (nekatere) obrtnike, da del svojih prihodkov ne bi ustvarili brez računa, na črno?

»Predsednik Vlade je na enem izmed preteklih srečanj dejal, da se zaveda povečanega obsega sive ekonomije, preko katere se rešuje tudi socialni mir. Ampak niso le obrtniki tisti, ki del posla opravijo na črno. V tem polju lahko najdemo tudi zdravnike, odvetnike, branjevke in številne druge. Marsikdo uradno gradi hišo v lastni režiji oziroma s pomočjo prijateljev, kar vemo, da ni res. Poleg tega še vedno veljata zakona o subvencioniranju polnega delovnega časa in čakanja na delo. V tem primeru lahko delavci, ki so na začasnem čakanju doma, ta čas izkoristijo za delo na črno. Rezultat tega je, da je na koncu državna blagajna prazna. Zato potrebujemo boljši inšpekcijski nadzor. Tudi nad popoldanskim »fušem«. Res da posameznik ni storil kaznivega dejanja, vendar z nelegalnim delom, na primer s popravljanjem avtomobilov, zidanjem hiš, pleskanjem stanovanj in podobno, ne prispeva nič v državno blagajno.«

Katere zahteve OZS bi morala vlada takoj upoštevati?

»Poleg splošne dohodninske olajšave, t. i. Vsak račun šteje, v OZS med drugim predlagamo tudi uvedbo davčne olajšave za začetek samostojnega opravljanja dejavnosti, in sicer za prvo leto sto odstotkov in za drugo leto petdeset odstotkov ter uvedbo davčne olajšave za delodajalca, ki zaposli nezaposleno osebo in s tem poveča število zaposlenih v svojem podjetju (v višini petdeset odstotkov izplačane plače).«

Bi bilo Sloveniji lažje, če bi vsi razmišljali kot obrtniki?

»Vsi bi morali razmišljati podjetno. Povsod, tako v šoli, podjetju, javnem uradu, na kmetiji ... Se je pa v času krize pokazalo, da vsakdo ne more biti obrtnik in da posel ne teče sam od sebe. Zato so danes obrtniki bolj spoštovani. Tudi miselnost, da so obrtniki lopovi, je vse manj prisotna. Še bolje bo, ko bodo vsi v Sloveniji podprli projekt Vsak račun šteje. Takrat ribarjenja v kalnem, dela na črno in utaje davkov ne bo več, oziroma bo teh anomalij bistveno manj.«

Bili ste vodja pogajalske skupine za Socialni sporazum za obdobje 2007- 2009. Kako komentirate sedanje dogajanje, ko pravega socialnega dialoga ni?

»V teh časih veliko sindikatov napoveduje stavko ali jo izvaja. Nekateri upravičeno, drugi ne. Socialni dialog pade takrat, ko vsak uveljavlja svojo voljo. Trenutna vlada enkrat stopi na stran sindikatov, drugič je bližje predstavnikom delodajalcev. Tudi v preteklosti socialni dialog ni bil vedno na ustrezno visoki ravni, pa vendar je obstajal. Za pogajalsko mizo Ekonomsko-socialnega sveta smo se vedno dogovorili ali pa si vzeli čas za ponoven razmislek. Takšna praksa se pri pripravi reforme pokojninskega sistema žal ni nadaljevala. Kljub strokovnim usklajevanjem, ki je potekalo zadnje leto, je vlada mimo socialnih partnerjev v mesecu septembru 2010 v Državni zbor RS posredovala povsem neusklajen predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ali odločilni akterji v naši državi sploh vedo kaj je socialni dialog?«

Omenili ste reformo pokojninskega sistema. Ali tu socialni dialog najbolj šepa ali tudi na drugih področjih?

»Tu je še zakon o malem delu, zakon o delovnih razmerjih, … Vlada enostavno ne upošteva niti naših predlogov niti dogovorov. Vedno nam ponuja nove in nove neusklajene različice dokumentov. Smo na tankem ledu. Bojim se, da bo prevladala miselnost o tem, da se zadeve lahko uredijo le z ulico. Po stavki delavcev iz javnega sektorja gredo na ulico lahko še kmetje, pa tudi naši avtoprevozniki lahko blokirajo ceste. Toda to nikakor ni ustrezna rešitev. To ni socialni dialog. To je dialog ulice.«