Njegova visokost

Mangart (2697 m) - Iz doline Mangartskih ali Belopeških jezer se gora pokaže v vsej svoji mogočnosti, medtem ko je najkrajša pot do vrha naravnost z Mangartskega sedla.

Dobršen del slovenskega ozemlja je bil v obdobju med obema svetovnima vojnama priključen Italiji. Tudi območje okoli Mangarta. Leta 1938 se je italijanska vojska odločila speljati drzno visokogorsko cesto pod sam vršni del mogočne gore. Tej cesti se lahko zahvalimo, da je danes Mangart ena najbolj obiskanih gora v Julijskih Alpah. Z Mangartskega sedla vodita na vrh dve poti: Italijanska, ki je lažja, in zelo zahtevna zavarovana plezalna pot, imenovana Slovenska. Mi se bomo po slovenski povzpeli in po italijanski sestopili. Naj pa omenim, da je ta del italijanske poti vršni del znamenite in izjemne ferate via Italiana, ki se povzpne iz doline Mangartskih jezer do Mangartskega sedla.

Preko Rateč se zapeljemo do Predela, odkoder se spustimo mimo znamenitega spomenika krvavečega leva. Kmalu sledi odcep levo na gorsko cesto, ki nas bo v 12 kilometrih popeljala preko nadmorske višine 2000 metrov na Mangartsko sedlo. Naj opozorim, da je na sedlu običajno dokaj vetrovno. V smeri markacij se odpravimo proti Mangartu. Pot nas v spodnjem delu vodi čez travnike, a mehka trava kmalu izgine. Nadomestijo jo kamenje, skrotje in skalovje. Tik pod steno, kjer so ogromni balvani, se desno odcepi t. i. Slovenska pot, ki jo je v letu 2009 prizadel velik podor. Pot je bila v letu 2010 obnovljena, a pred vstopom vanjo še vedno stoji opozorilo, da se gibljemo po območju aktivnega podora. Vstop v steno poteka po zelo strmi grapi, kjer so številni klini in jeklenice. Na začetku je pot speljana cikcak, nato pa kmalu dosežemo del, kjer je priporočljivo, da imamo pohodne palice pritrjene na desni strani nahrbtnika, sicer nam bodo le v napoto. Gibljemo se po terenu, kjer je padajoče kamenje nekaj povsem običajnega. Previdno! Pot skoraj ves čas poteka po grapi, ko pa jo preči, se znajdemo na jugozahodni steni. Na vrhu grape markirana pot zavije levo. S pomočjo jeklenic in klinov plezamo po skalni rami jugozahodnega grebena. Presenetile so me barve kamenja; vijolična in oranžna, ter ogromno zemlje. Prav neverjetno. Kot bi se gora z vsakim pohodnikom le še bolj in bolj krušila. Kmalu pred seboj v daljavi zagledamo križ, ki označuje vrh Mangarta. Do njega vodi zložna pot.

Razgled s četrte najvišje gore v Sloveniji je dih jemajoč: Jalovec, Kotova špica, Ponce, Vevnica; Triglav, Prisojnik, Škrlatica, Špik, Montaž, Viš, Kozja mati, Rombon;… ni da ni. Vse je kot na dlani!

Nazaj na Mangartsko sedlo bomo sestopili po t. i. italijanski poti, ki skoraj v celoti poteka po italijanskem ozemlju. Po ozki, izpostavljeni in zagruščeni stezici sestopamo v smeri markirane poti, ki vodi preko Koritniškega Mangarta na Jalovec. Pod nami je Koritnica. Markacije nas bodo usmerile levo. Sestopamo po polici s pomočjo jeklenic po severnem pobočju nad steno, ki ga še dolgo v poletje lahko prekriva sneg. Zgodnje poletni obisk Mangarta od nas zahteva celotno zimsko opremo. Globoko pod seboj vidimo utrjeno vojaško mulatjero, vojaško cesto, ki nas pripelje vse do sedla in močno skrajša dolžino vzpona. Ta sestop po italijanski poti je del poti, ki so jo v 50. letih 20. stoletja nadelali italijanski alpinisti iz doline Mangartskih jezer. Takrat so po poševnem žlebu Rateškega Malega Mangarta in po navpični severni steni Mangarta navrtali izjemno zahtevno zavarovano plezalno pot, da bi se izognili jugoslovanskim graničarjem, ki so v letih po vojni izvajali ob meji strog režim. Pot se lagodno konča na travniku Mangartskega sedla in se naprej nadaljuje proti vrhu.

Opisani vzpon in spust je meni osebno izredno lep; sploh vzpon po slovenski poti, priznam pa, da sem se zgrozila, kako pot iz leta v leto zaradi krušljivosti spreminja svojo podobo. Moč narave je izredna!

Nadmorska višina: 2678 m

Višinska razlika: 640 m

Trajanje: 3 ure in 30 minut

Zahtevnost: 5 zvezdic