Zasvojenost z računalnikom (2)

Preden otroku kupimo računalnik, pomislimo, kam ga bomo namestili in za kaj ga otrok potrebuje. Če je otrok že tako raje sam, ga nikar ne dajmo v otroško sobo, kajti tako bo le še zmanjšal stike z drugimi ljudmi. Računalnik, ki ga uporabljajo otroci, naj bo v dnevnem prostoru. Zaradi druženja in zaradi pametne uporabe računalnika. Tja do pubertete nam to še nekako uspeva, pri mladostniku pa se takšni načrti ne obnesejo. Zato se splača do pubertete postaviti jasna pravila glede uporabe računalnika in se jih tudi dosledno držati. Če otrok že pred puberteto preživi več kot eno uro pred računalnikom, potem se bo ta količina le večala, ne manjšala. Otrok, ki ima druge možnosti preživljanja prostega časa, niti ne bo želel sedeti za računalnikom in mu bo škoda časa. Ne velja, da otroci vedno ponavljajo za vrstniki. Ponavljajo takrat, ko jim je to lažje, kot pa slediti svojim željam. Do viharnega obdobja naj bi otrok že poznal svoja močna področja in se ukvarjal z dejavnostmi, ki ga veselijo. Puberteta je ključni dejavnik, ki pokaže kakovost odnosov v družini in veščine, ki jih je pridobil otrok do takrat. Skrbeti nas bi moralo, če se otrok noče pogovarjati ali se zapira v svoj svet, kjer mu je računalnik edini prijatelj. Pogosto je takrat že prepozno za vzgojo, vendar ne moremo kar sedeti in čakati, da se bo težava rešila sama od sebe. Mladostniki, ki nimajo prijateljev, so v nevarnosti zaradi zasvojenosti prav zaradi osamljenosti in slabe samopodobe. Svojo potrditev iščejo v napačnem svetu, saj jim stiki preko računalnika ne nudijo pravih odnosov. To je rešitev le za tiste, ki zaradi bolezni (avtizem, motnje gibanja, motnje govora, ipd.) ne zmorejo navezovati toliko in takšnih odnosov, kot bi želeli. Za vse ostale, ki to zmorejo, pa je uporaba računalnika v družabne namene bolj izgovor kot resnična potreba. Izgovor, ker je tako lažje, hitreje in bolj enostavno.