Pred Ljubljanskim maratonom

V sklopu priprav na maraton, kraljevsko atletsko disciplino, lahko opravimo vse treninge po načrtu, a pred štartom ni zagotovila za popoln uspeh. Vseeno se, bodisi na polmaraton ali maraton, podajte z zaupanjem, ki naj izvira iz zavzetega treninga.

Že pred časom je v enem izmed intervjujev nekdanji odlični maratonec Igor Šalamun, ki ima osebni maratonski rekord 2:15:17, dejal, če je atletika kraljica športov, je maraton kralj. Še kako prav ima. Tisoči kilometrov v vseh mogočih pogojih, odrekanje, dnevi utrujenosti, tudi naveličanosti in dolgi samotni treningi so čar priprav na maratonske nastope. Imeti je potrebno jasno zastavljen cilj in vizijo, česar pa pravemu, klenemu tekaču na dolge proge po navadi ni problem sestaviti, saj so tekači na dolge proge že po navadi ljudje z dolgoročno zastavljenimi cilji. Dotaknimo se tokrat dveh stvari: sklepnih priprav in samega tekmovalnega nastopa, ter razlike med polmaratonsko in maratonsko razdaljo.

Vrhunski maratonci na leto pretečejo od osem do deset tisoč kilometrov, nastopijo na treh maratonih in nekaj več polmaratonih. Pri rekreativnih tekačih je drugače. Časa, ki je namenjen treningu, je precej manj in če rekreativcu uspe na teden preteči od osemdeset do sto kilometrov, je to že zelo veliko. Zapomnite si, da več ne pomeni nujno tudi bolje, kajti dolgotrajni treningi tekača izčrpajo. Po drugi strani pa brez teh dolgih treningov, ki so dediščina maratonskega treninga, ne bo šlo. Vedno je potrebno slediti tudi svoji intuiciji, prisluhniti telesu in trenirati v skladu s počutjem. V mikrociklus treninga vključiti vse pomembne sestavine maratonskega treninga je lahko včasih precej zapleteno. Neprekinjeni dolgi teki (nad 30 km) so neizogibni, prav tako tempo teki kot tudi treningi, ki potekajo v tekmovalnem in nadtekmovalnem tempu. Vedeti je treba, da se lahko pojavijo neprijetne poškodbe, ki prekinejo še tako izpiljen in dobro zastavljen program.

Ko pride dan nastopa, se na start podajte z zaupanjem, ki naj izvira iz treninga. Ne razmišljajte več, kaj je šlo prav in kaj ne. Sproščenost bo vsekakor zelo dobrodošla, vedite pa, da vas med samim nastopom lahko doleti kar precej neprijetnosti. Maratonski zid, krči, splošna utrujenost in izčrpanost, dehidracija so le nekatere izmed njih. Dobro počutje, energičnost ter po drugi strani spočitost niso nobena garancija za uspeh. Uskladiti se mora več dejavnikov. Gre pa med polmaratonsko (21 097m) in maratonsko (42 195m) razdaljo, vsaj po mojem mnenju za precejšnjo razliko. So primeri, ko so na primer odlični tekači na 5000 m in 10000 m dobro nastopili na polmaratonu, maraton pa je bil nato pravi debakel. Ne samo prvi, temveč tudi marsikateri naslednji. V takih primerih je potrebno biti predvsem potrpežljiv in lahko tudi več let sestavljati »mozaik«, ki bo pomenil optimalen nastop na maratonu.

Na kratko, vztrajnost, odločnost in potrpežljivost so vrednote, ki se jih mora držati maratonec. Ni vedno lahko in tako je tudi prav, saj maraton pomeni tudi premagovanje bolečin, naporov in stisk, ki so neizogibne. Občutek po prečkanju ciljne črte pa je neskončno dober in unikaten. Med samim nastopom pa je potrebno teči čim bolj enakomerno, skrbeti za vnos tekočine, tudi lahke hrane, če je to potrebno, in predvsem zdržati in še enkrat zdržati ter kljubovati bolečinam. Sam osebno imam vse moje pretečene maratone v izredno lepih spominih navkljub vsem krčem, otrdelim nogam, skrčenim želodcem, dehidraciji, bruhanjem in utrujenosti ter izčrpanosti. Pa vendarle je toliko lepega v vsemu temu, da zgoraj omenjene tegobe vedno prezrem. Pa srečno, dragi maratonci in maratonke.