Balet je svoboda, nekaj nadzemeljskega

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / torek, 19. oktober 2010 / 06:00

Tridesetletni Kamničan Žiga Jereb je baletni plesalec, ki je dobil redno zaposlitev v baletnem ansamblu Deželnega gledališča Linz v Avstriji. Živi svoje sanje, pravi, pred dnevi pa je na premierni uprizoritvi odplesal eno svojih pomembnejših vlog - lik grofa Vronskega v Ani Karenini.

Balet je še vedno zvrst umetnosti, ki jo večina pripisuje ženskam. Stereotip pač, s katerim pa se Žiga Jereb ne obremenjuje preveč. »Bili so trenutki, ko je bilo težko. Pomembno je le, da mi je moja družina vedno stala ob strani in v veliki večini tudi vrstniki,« se danes spominja začetkov pred dvanajstimi leti, ko se je prvih baletnih korakov začel učiti v baletnem oddelku nižje glasbene šole v Kamniku. Iskrena želja po plesu, izpopolnjevanju in nastopih ga je pripeljala med uspešnejše baletne plesalce ne le pri nas, pač pa tudi v Evropi. Vse potrebno znanje je osvojil na srednji baletni šoli v Ljubljani in na dunajski državni baletni šoli, poklicni baletni plesalec pa je že od leta 2001. Najprej je delo dobil v Nemčiji, kjer je plesal sedem let, nato pa je dve leti sodeloval pri različnih projektih, tudi čez Lužo. Pred dobrim mesecem je znova dobil redno zaposlitev, tokrat v Linzu. V svojih poklicnih načrtih in napovedih je navidezno skromen, a odločen. »Še naprej bi na odru rad ustvarjal zanimive plesne predstave in vedno si želim novih izzivov. Trenutno sem srečen, kjer sem. Morda, kmalu,« pa odgovarja na vprašanje, kdaj ga bomo spet lahko videli plesati kje v Sloveniji.

Prvega septembra letos ste znova dobili redno zaposlitev v Deželnem gledališču v avstrijskem Linzu. Ste že vseskozi želeli, da bi bil to tudi vaš poklic ali so vas do sem pripeljala naključja?

»Vedno sem si želel biti na odru. To čutim že od malega. Da bom plesalec, se mi še sanjalo ni, da bom s tem zaslužil svoj dohodek, pa še manj. Kljub temu da je baletna oziroma odrska plesna umetnost velikokrat podcenjena, je to zelo kruta umetnost, predvsem ker je plesalčevo telo njegov inštrument in je skoraj vedno odvisen od zunanje kritike. A ples je zame svoboda in nekaj resnično nadzemeljskega! V Linz sem prišel povsem po naključju. V Kremsu, blizu Dunaja, sem delal predstavo z Marjeto Greif, pedagoginjo in koreografinjo. Slišal sem, da v Linzu rabijo moškega plesalca in sem se šel predstavit in Jochen Ulrich me je takoj povabil k sodelovanju.«

Imajo baletni plesalci v Sloveniji dovolj priložnosti za delo?

»Po končani srednji baletni šoli ima plesalec dovolj tehničnega znanja, da postane član baletnega ansambla v operni hiši. Nadaljnji umetniški in tehnični razvoj pa se odvija z delom in nastopi v predstavah. Težko rečem, koliko so cenjeni baletni plesalci v Sloveniji, ker nisem bil nikoli zaposlen v Sloveniji. S strani Društva baletnih umetnikov Slovenije sem vedno dobil podporo in bil dobrodošel, da sodelujem z njimi. Lahko rečem, da imamo kakovostne plesalce, žal pa imajo premalo predstav in nujno bi bilo sodelovati s koreografi iz tujine.«

Kako vas je pot pripeljala v tujino?

»Vedno sem si želel v svet in težko rečem, kaj je tisto, kar me je vleklo ven. Zveni patetično, a so resnično sanje. En primer: ko sem bil star petnajst let, sem videl po televiziji predstavo Christopherja Bruca Rooster. Tedaj je bil direktor in koreograf znanega sodobnega plesnega ansambla Rambert Dance Company v Londonu. Predstava me je prevzela in sem si želel, da bi enkrat to lahko plesal. In čez deset let sem to tudi plesal, v Nemčiji, in seveda delal z njim. Sanje!«

Kakšne so razlike med baletom in odnosom do njega pri nas in v tujini?

»Ni velikih razlik, le izbira je v tujini večja. Nemčija, Avstrija in Nizozemska imajo veliko več opernih hiš in baletnih ansamblov, in če nisi zadovoljen z delom oziroma si želiš neke nove smeri ali izzivov, veliko lažje najdeš novo pot in si poiščeš nov dom.«

Kakšen je vsakdanjik poklicnega baletnega plesalca?

»Ob 10. uri se po vseh opernih hišah na svetu začne jutranji trening, ki traja približno uro in pol. To je trening klasičnega baleta, trening tehnike in kondicije. Vse do poznega popoldneva, z dvema vmesnima odmoroma, sledijo vaje, priprava predstave ali nove koreografije. Zvečer imamo pogosto nastope in takrat je tudi dolžina treninga krajša.«

Za vami je vrsta plesnih vlog, a ste pred dnevi odplesali verjetno vašo največjo baletno vlogo doslej – lik grofa Vronskega v Ani Karenini. Kako je bilo na premieri?

»Vse predstave so pomembne in vsaka koreografija drugačna. Večkrat sem že plesal večje vloge in tudi letos sodelujem v kar 33 predstavah. Kakšne večje nervoze pred premiero ni bilo, saj sem odra že vajen, vlogo pa sem vzel enako resno kot vse ostale doslej. Kritike so bile pozitivne in odziv gledalcev, kljub dolgim trem uram, pozitiven, kar me seveda zelo veseli.«

Kakšne priprave zahteva takšna vloga?

»Kljub temu da je grof Vronski ena mojih največjih in najzahtevnejših vlog doslej, so bile priprave podobne kot za vse predstave. Treba je dobro poznati delo. Posebnih priprav ni, saj treniramo sproti, tako da smo fizično in tehnično dobro pripravljeni. Vloga se oblikuje skupaj s koreografom, z njegovo koreografijo in dramaturgijo, lahko pa predlagam tudi kakšno svojo zamisel, da mi je vloga še bolj pisana na kožo.«

Balet ni poklic kot večina drugih, saj ste odvisni od svojega zdravja … Kako skrbite za to, da boste lahko čim dlje plesali?

»To je resnično individualno. Potrebna je disciplina, volja, radovednost in seveda skrbno ravnanje s telesom. Pomemben je počitek in sprostitev po napornih premierah in predstavah. Mislim, da baletnik lahko pleše vse do štiridesetega leta, če ni imel hujših poškodb in je fizično še vedno dobro pripravljen. Mnogi plešejo še dlje in prepričan sem, da je to dobro in da bo vedno več takih plesalcev.«