Odkupovalci izkoriščajo nepovezanost prodajalcev

"Slovenski trg lesa je specifičen. Imamo veliko majhnih odkupovalcev, ki izkoriščajo nepovezanost prodajalcev," pravi Miha Koprivnikar, višji sodelavec za gozdarstvo in obnovljive vire energije v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije.

Ljubljana – »Odkup lesa temelji na zaupanju prodajalcev do lokalnih kupcev, kar pa ti izkoriščajo in ponujajo nižje odkupne cene lesa. Prav tako trg lesa ni popolnoma pregleden, saj v Sloveniji nimamo enotne klasifikacije hlodovine. Nihče ne more jasno reči ter objaviti, koliko stane hlodovina, ker se večinoma ne ve, kakšni so standardi, po katerih se ocenjuje. To koristi predvsem tistim, ki sekajo in odkupujejo (koncesionarji, posredniki), izgubljajo pa lastniki. Kmetijsko gozdarska zbornica je že večkrat zahtevala, da mora država poskrbeti za enotno klasifikacijo hlodovine ter začeti zbirati cene lesa bolj podrobno in ažurno, kot se to počne na Si-stat s trimesečno zamudo in skupno za vso hlodovino iglavcev,« pravi Koprivnikar.

Kako komentirate statistične podatke (za leto 2009), da Slovenija kot tretja najbolj gozdnata država v Evropi uvozi 261 tisoč kubičnih metrov okroglega lesa, od tega celo 98 tisoč "kubikov" lesa za kurjavo?

»Določen delež uvoza in izvoza je vedno možno pričakovati, še posebej ob odprtih mejah Evropske unije ter ob cenejši surovini v bivših jugoslovanskih republikah, na kar vpliva med drugim tudi cenejša delovna sila. Pri obravnavanju vzrokov za uvoz je treba pogledati dva (po naših informacijah) največja uvoznika lesa: Lesna Otiški vrh za les za plošče ter TETOL Ljubljana za les za kurjavo. Obe podjetji uvažata les iz podobnih razlogov. Naš trg je razdrobljen, lastniki niso organizirani, odkupni stroški za male količine lesa pa so preveliki. Drug dejavnik je cena, ta je pri nas višja tudi zaradi načina gospodarjenja z gozdovi z malo površinskimi sečnjami ter s tem večjimi stroški. Uvoz kot tak ni problem, če se v zadostni meri uporablja tudi domača surovina. Avstrija, na primer, veliko uvaža, prav tako Finska, obe državi pa sta predelavo lesa opredelili kot eno izmed strateških gospodarskih panog.«

Pravite, da sta glavna razloga za nakupe lesa na tujem cena in neorganiziran trg v Sloveniji, kjer kupec ne more kupiti večje količine lesa prek enega lastnika ali posrednika oz. zadruge …

»Kmetijsko gozdarska zbornica si že od ustanovitve prizadeva, da bi gozdarska služba okrepila svetovanje in pomoč lastnikom pri uresničevanju njihovih ekonomskih interesov in jim pomagala pri vzpostavitvi združenj, ki bi izvajala skupno sečnjo ter prodajo lesa. Gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije, ki opravljajo naloge javne gozdarske službe, se namreč po zakonu o gozdovih ne smejo ukvarjati z dejavnostjo gospodarjenja z gozdovi in trženja lesa."

Zakaj lastniki gozdov sekajo manj, kot bi lahko glede na možni posek?

»V Sloveniji priraste na leto osem milijonov kubičnih metrov lesa. Po gozdno gospodarskih načrtih je dovoljeno posekati le okoli 65 odstotkov prirastka. Ker se poseka le 60 odstotkov dovoljenega, to pomeni, da se dejansko poseka le malo nad 40 odstotkov prirastka. Kmetje so tudi premalo seznanjeni s tem, da se v njihovih gozdovih lahko dela ekonomska škoda zaradi tega, ker ne sekajo. Problem je, da se tega preslabo zaveda tudi stroka, ki gleda na gozd kot celoto. Marsikje se ekonomika postavlja v ozadje, tako je v nacionalnem gozdnem programu, prav tako ni dovolj poudarjena v izobraževalnem sistemu. Pri takšnem načrtovanju se lesna zaloga zelo hitro povečuje in bi morali sekati ves prirastek že leta 2020. Problem male posesti, od katere lastniki nimajo veliko dohodka, ter gledanja na gozd kot na banko je treba spremeniti z ozaveščanjem javnosti, združevanjem lastnikov gozdov na ekonomskih temeljih ter večjim upoštevanjem ekonomskih parametrov pri odkazilu in tudi pri načinu sečnje. Na malih površinah je treba dovoliti bolj intenzivno sečnjo (večje količine naenkrat), s čimer se bo izboljšala ekonomika sečnje in povečal dohodek.«