Moč Prometeja

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Od neke gospe iz Škofje Loke (verjetno ji ne bi bilo prav, če bi jo imenovala) sem prejela ljubeznivo pismo. V njem mi med drugim zagotavlja: »Občudujem Vašo moč, da s tolikšnim optimizmom prenašate svoje težave. /…/.«

Za pozornost se zahvaljujem. Res imam moč in neizmeren optimizem, se pravi značajsko lastnost, da verjamem oziroma verujem v zmago dobrega nad zlim in ne narobe. Vendar je med mojim življenjskim optimizmom in domala »prometejsko« močjo, s katero – bom rekla – jemljem svojo življenjsko preizkušnjo na znanje, neizbrisna, tako rekoč prepadna razlika.

Življenjski optimizem mi je bil položen v zibelko, kot Slovenci ob podobnih okoliščinah rečemo. V marsikaterem primeru, recimo, pri iskanju resnice, je lahko (moj domala fanatični) optimizem prej ovira kot spodbuda. Če sem odkrita, zaradi mojega nepoboljšljivega optimizma moji domači večkrat zavijajo z očmi. Se razume, za mojim hrbtom. Ampak, vse to je druga zgodba.

Povsem nekaj drugega je moja notranja moč. Ta je vame dobesedno kot strela z jasnega treščila pred slabimi tremi leti, ko sem zaradi neznosne bolečine v desni rami in navzdol po roki pristala na ljubljanski urgenci, od tam pa »cokum-pok«, pomeni na vrat na nos, na Golnik.

Hočem povedati, moja moč ni meni lastna, ni moja imanentna, notranja moč. Vame je prišla od zunaj. Iznenada. V letih, ko sem že prekoračila abrahama. In v strašljivi, da ne rečem srhljivi življenjski »priložnosti«.

Pred tem me je bilo strah vsake sence. (Posebno mišje in kar je drugih, v naših krajih avtohtonih glodavcev. Vendar, pustimo to.) Če povem drugače, večino svojega dotakratnega življenja sem preživela kot ena velika, čisto vsakdanja strahopetka. Potem pa buuum. Od korajže me je začelo kar razganjati. In sem jo začela vsem vsiljevati. Še zlasti bolnikom z rakom na pljučih. Zdaj sem, kar se tega tiče, mnogo bolj obzirna.

Naj ponovim: sem pogumna, a ta moj pogum ni meni lasten, pač pa je prišel vame od zunaj. Od kod? Od Zgoraj. Iz Nebes. Je dar Svetega Duha. Oh. Seveda vem, da sem to povedala že »stokrat«. Da se ponavljam. In se bom še ponavljala, pa naj se mi smejijo vse milijarde živečih ljudi na tem svetu. Tako pač je.

Predvidevam, da je pogum Božji dar, ki ga ne prejme vsak. Sama sem ga, očitno, bila deležna. Za kar se Nebesom vsak dan ponižno zahvaljujem. Po drugi strani lahko za ta dar prosi prav vsak posameznik. Če le hoče. Tisti, ki niso verni, pa se lahko te prošnje oziroma vere naučijo, »nalezejo« od vernikov, za začetek v svojem okolju. Kajpada, če to iskreno želijo.

Žal je tako, da vse bogastvo tega sveta pri najtežjih oblikah raka pomaga toliko kot, denimo, izgubljena nedolžnost. Nič. (Se nadaljuje.)