Z uspehi se apetiti povečujejo

Šestindvajsetletni Tržičan Žan Košir je po šestem mestu na olimpijskih igrah v Vancouvru imenitno začel tudi novo sezono v deskanju na snegu, saj je na Nizozemskem osvojil peto mesto.

Tržič – Žan Košir zadnja leta sodi med naše najuspešnejše deskarje. Po odličnih rezultatih v mladinski konkurenci mu je še boljše rezultate preprečevala poškodba hrbta, vendar trmasti Tržičan ni odnehal. Njegov trud je bil lani poplačan s šestim mestom v paralelnem veleslalomu na olimpijskih igrah, dobro pa je začel tudi letošnjo sezono, saj je minulo nedeljo na tekmi v paralelnem slalomu v dvorani v Landraafu osvojil peto mesto ter tako dopolnil ekipni uspeh naše reprezentance, saj sta v finalu nastopila tudi Rok Flander, ki je bil na koncu četrti, in Rok Marguč, ki je osvojil sedmo mesto.

Ste pričakovali tako uspešen začetek sezone tako za vas kot našo ekipo?

»Proga v dvorani Landraaf velja za specifično, saj sta na njej pomembna občutek in tehnika ne pa zgolj moč, tako da se nekateri tekmovalci na njej težko znajdejo. Zato zase lahko rečem, da sem pričakoval uvrstitev med najboljših osem in sem bil po tekmi z dosežkom tudi zadovoljen. Zavedam se, da me je od stopničk ločila le kakšna napaka manj, ki pa se v žaru borbe lahko hitro pripeti. Glede drugih naših tekmovalcev pa lahko rečem, da so Izidor Šušteršič, Jernej Demšar in Glorija Kotnik na treningih kazali več, kot so dosegli na tekmi, le Jure Hafner je povprečno opravil svoj nastop.«

Kako je tekmovati v dvorani?

»Prednost dvorane je, da iz hotelske sobe lahko prideš tako v fitnes kot restavracijo in seveda dvorano. Če vemo, da tekme trajajo po osem ur in da je za medaljo potrebnih deset uspešnih voženj, je dobro, da vmesni čas lahko izkoristiš tudi za počitek. Kljub temu tekmo v dvorani sprejemam kot popestritev sezone, morda pa tudi kot rešitev zimskih športov v primeru nadaljevanja klimatskih sprememb. Vendar bi s tem izginil čar našega športa, ki nam ga pričarajo prelepe gore po vsem svetu.«

Je poškodba hrbta pozabljena?

»Poškodba je zelo kompleksna, po kirurškem posegu spet normalno živim, le da se moram ves čas zavedati posledic. To pomeni, da polovico treningov namenjam ohranitvi stanja ter preprečevanju poslabšanja. Tako v primerjavi z nekaterimi tekmovalci treniram še enkrat več. Treningi, pri katerih lahko kontroliram položaj telesa, mi ne povzročajo težav, več težav je, če je megla ali neenakomerna snežna podlaga. Ravno takšna podlaga je na nedeljski tekmi botrovala, da sem po nastopu čutil nadraženost živca, vendar kontroliram posledice.«

Nove tekme svetovnega pokala vas čakajo šele čez slaba dva meseca. Kakšne načrte imate v tem času?

»Čakajo nas ključne snežne priprave na glavni del tekmovalne sezone, tako da se bom z reprezentanco dvakrat udeležil petdnevnih priprav na avstrijskih ledenikih. V začetku novembra odhajam tudi na tritedenske priprave v Kolorado, kjer bom skupaj s sponzorsko ekipo SG Pro Team testiral opremo in skušal čim bolje izkoristiti vrhunski trening, ki ga ta ameriška gorska država omogoča. Priprave bom zaključil z dvema tekmama severnoameriškega pokala.«

Dobra uvrstitev na prvi tekmi za vas gotovo pomeni še več energije za nove tekme?

»Vsak dober dosežek je potrditev uspešnosti preteklega dela in s tem velika psihična razbremenitev, kar je pogoj, da zdržiš celo sezono. Seveda pa se apetiti po boljših rezultatih s tem le stopnjujejo, za kar je treba še več trenirati. Zadovoljevale me bodo uvrstitve med najboljših osem, ni pa skrivnost, da v resnici šteje le zmagovalni oder.«

Že nekaj časa čakate na zaposlitev, ki ste jo zaslužili kot vrhunski športnik. Kakšen status imate?

»Do absolventskega staža univerzitetnega študija sem prišel brez izgubljenega leta šolanja in brez popravnega izpita, žal pa že tri leta stagniram na istem, saj mi manjkata dva izpita, ki zahtevata skupinski pristop, za kar pa nimam časa. Že od 19. leta imam izpolnjene pogoje za zaposlitev kot vrhunski športnik, na prednostni listi pa sem trdno na prvem mestu. Trenutno pa imam status občana, sam si plačujem osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje in čakam, da po sedmih letih vendarle pridem na vrsto … Zagotovo vam sporočim.«