Šepetalnica za veter (16)

3. poglavje

Jutro je Sergeja pozdravilo z jasnim nebom in lahnim naletavanjem snega. Noč mu je odnesla utrujenost, skočil je pokonci židane volje, vsak dan je nov začetek, si je rekel, kaj boljšega, da izpolni to maksimo kot izpolnitev napovedanega srečanja s Katarino Lužnik. Mogoče bi ji moral poslati sporočilo, prijazen opominek, ta dar se mu ne sme izmuzniti, kdo ve, kakšne fotografije mu prinese in če bo med obljubljenimi pismi tudi dedovo, potem že zaradi tega njegovo potovanje ni bilo zaman. A preden je v roke vzel mobilnik, se je spomnil na dedove zapiske. Na prenekateri strani je navedel vsebino sporočil, ki jih je pošiljal Katji. Te elektronske naprave so nas oropale iznajdljivosti, se je namrdnil Vasilij, dosti lepše bi bilo sporočilce zavezati na golobjo nožico in ptiča spustiti v nebo, da poleti do dekletovega bivališča in s kljunčkom potrka na njeno okno. Nekoč so ljudje znali poskrbeti za kaj takega, ali pa je to samo izmišljotina iz pesmic. Pa saj bi nemara bilo nevljudno takole drezati v tuje prebujanje. Mogoče je ženska zaspanka, rada poleži in njegovo vabilo bi izzvenelo kot nadležnost. Ne nazadnje mu je zagotovila, da ga opoldne počaka pred gostiščem. Do takrat ima še kar nekaj časa, lahko stopi na kratek sprehod in si razbistri glavo. Zanjo mora pripraviti natančna vprašanja, delovati mora kot kakšen študent zgodovine, ki zbira podatke za svojo seminarsko nalogo, prva svetovna vojna je njegova priljubljena tema, a skopi podatki za poglobljen prikaz ne zadostujejo. Zgodovino ustvarjajo ljudje, v spominih so skrita zrna resnice, zato pač mora podrezati v preteklost njene družine. Toda za kakšno odkritje resnice pravzaprav gre njemu? Ali se za tem skriva le iskanje dokazov za potrditev njegove slutnje, da je ded v času ujetništva naredil nekemu dekletu otroka in brez vednosti o tem v svojih dnevniških izpovedih le objokoval izgubljeno ljubezen, namesto da bi vsaj poizvedel, kaj se dogaja z njegovim potomcem? Za božjo voljo, saj ne išče snovi za žajfasto nadaljevanko, se je namrgodil Vasilij. Družinske skrivnosti niso zavite v bleščeči celofan, predstavljajo gonilo podtalnih vrenj nekih odnosov. In četudi je res, da ima v tej deželi sorodnike, se mora vprašati, ali bi to spoznanje spremenilo njegovo življenje? Saj ni nekakšen poceni iskalec korenin, ki bi se mu morale orositi oči, samo da sliši zvoke alpske poskočnice, ki ravnokar prihajajo iz sosednje sobe. To je vesel narod, se je posmehnil, navsezgodaj zjutraj na oni strani stene kakšen ostareli par pleše polko, užij dan, priporočajo udarci plesočih nog, daj, daj, zavrti se še ti, melanholični Rus, pozabi na svojo zibel stepskih širjav, zdaj si v drugem svetu, kjer se gorjani postavljajo z drugačno trdoživostjo. Razdrobi že enkrat v sebi ta prekleti sentiment! Če ne gre drugače, si v jedilnici naroči vodko, da ti bo razžrla grlo in razkužila usta. Tako bodo tvoje besede odrešene kakšne nepotrebne navlake in se ne boš pred Katarina Lužnik razjokal, ko boš ugotovil, da je nemara tvoja sorodnica. Lepa daljna sestra, se je Vasilij dalje rogal samemu sebi, ko je uresničil zamisel in nazadnje kar s kozarcem v roki stopil na plano. Pogoltnil je prvi požirek pijače skupaj s pogledom na gore, katerih imena so se mu pomešala v glavi, da je zaman poskušal uganiti prava. Bolj kot na svoje znanje, nadrobljeno iz turističnih vodičev, se lahko zanese na dedove zapise. Saj je omenjal Škrlatico, Vršič in vrag si ga vedi, kaj še vse. (se nadaljuje)