Veruj v našo zmago!

Letošnji 10. oktober bo v znamenju lokalnih volitev. Na njih bodo eni zmagali, še več bo poraženih, a tudi tem ne bo nič hudega. Istega dne pred 90 leti pa smo vsi Slovenci doživeli en silni poraz – na plebiscitu 10. oktobra 1920 smo izgubili Koroško. Izguba, ki še danes boli. Pred seboj imam letak z naslovom Deset plebiscitnih zapovedi za Slovence. Tudi po 90 letih jih je vredno prebrati. »1. Veruj v našo zmago! 2. Ne zabavljaj po nemarnem na Jugoslavijo, ki te je odrešila! 3. Posvečuj vse svoje moči plebiscitnemu delu! 4. Spoštuj svoj materin jezik, da boš na svoji zemlji svoj gospod, ne pa nemški hlapec! 5. Ne ubijaj sebe in svojih potomcev z glasovanjem za Nemce! 6. Ne prešuštuj s propalo Avstrijo! 7. Ne daj si ukrasti slovenske koroške zemlje! 8. Ne brigaj se za lažnjive obljube in prazne grožnje Nemcev! 9. Ne želi Celovca, ker pride sam k nam! 10. Ne želi nemškega bogastva, ker ga ni!«

Potem je prišel dan plebiscita, 20. oktober 1920. V coni A (južno od Drave), kjer se je glasovalo (v coni B s Celovcem bi se šele, če bi bil v A izid pozitiven za Jugoslavijo), je bila večina prebivalstva slovenskega (leta 1910 okrog 70 odstotkov, leta 1846 pa kar 96,5 odstotka), rezultat pa je bil 59,04 odstotka za Avstrijo in le 40,96 za Jugoslavijo. Kaj to pomeni? Da je tudi del slovenskega življa glasoval za Avstrijo! Ti ljudje so prekršili peto od gornjih desetih zapovedi: »Ne ubijaj sebe in svojih potomcev z glasovanjem za Nemce!« Zgodilo se jim je namreč ravno to – ubili so slovensko identiteto v sebi in svojih potomcih, ki sicer še danes živijo, a niso več Slovenci. Eden od še živečih Slovencev na Koroškem je pred leti izjavil, da je Koroška največje slovensko pokopališče … Kaj s Slovenci nameravajo, je napovedal že deželni upravitelj dr. Arthur Lemisch na seji koroškega deželnega zbora 25. novembra 1920. »Samo obdobje enega človeškega življenja imamo časa, da te zapeljance pripeljemo nazaj k koroštvu; v času ene generacije moramo dovršiti vzgojno delo. Opraviti ga ne bodo mogle oblasti in vlade, za to bo moralo poskrbeti koroško ljudstvo samo; dom, šola in cerkev bodo morali sodelovati pri zdravljenju …« In so ga opravili, a ne samo v navedenih vzgojnih ustanovah, glavno delo sta opravila koroški Heimatdienst in poznejša nacistična država v letih 1938-1945. »Spametovanje zapeljanega prebivalstva« je potekalo z vso silo. Prvi korak pa so naredili Korošci slovenskega rodu sami – in to jim je pred dnevi priznal tudi sedanji deželni glavar dr. Gerhard Dörfler, Lemischev in Haiderjev zmerni naslednik.

To zgodovinsko dejstvo – da so bili naši koroški rojaki tisti, ki so se odločili za Avstrijo in ne kaka tuja sila – so nam ves čas nekako prikrivali, tudi v šolah, kot da bi se ga sramovali, sami pa se ga nismo dovolj zavedali. Pisatelj Boris Pahor poudarja, da za ohranitev slovenske identitete ni dovolj le znanje jezika. Potrebno je dejavno slovenstvo, kar pomeni, da izkazuješ slovensko kulturo in po slovensko živiš. Ugotavlja tudi bistveno razliko med našimi zamejci v Italiji in Avstriji: prvi so Slovenci, ki živijo v Italiji, drugi Avstrijci, ki (kako dolgo še?) govorijo slovensko. Po zapisanem se postavlja vprašanje, ali lahko v Evropi brez meja Slovenci v matici naredimo še kaj za ohranitev slovenske identitete v naših zamejcih? Na nekem drugem plebiscitu, ki je bil pred 20 leti, 23. decembra 1990, smo se odločili za samostojno državo. Izglasovali smo jo in si jo nato tudi izborili. In najbrž bi lahko tudi Republika Slovenija naredila kaj več za Slovence onstran meja?