Na Dunaj širit pevski duh

V teh dneh je študijsko leto na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju v prvem letniku solo petja začel tudi tenorist David Jagodic s Šenturške Gore.

Kako ste zadovoljni z nedavnim koncertom Dober glas seže v deveto vas, v podporo vašemu študiju petja na Dunaju?

Vesel sem tako dobrega odziva. Koncerta se je udeležilo več kot dvesto petdeset poslušalcev, kar mi daje dober občutek, da imam pri moji odločitvi za študij petja na Dunaju na neki način tudi v širšem domačem okolju tako veliko podporo. Upam, da so bili zadovoljni tudi poslušalci.«

Nedvomno, sicer pa so to pokazali tudi s prostovoljnimi prispevki, s katerimi boste lažje prebrodili prve mesece na Dunaju. Vaša glasbena pot se je pravzaprav začela že doma v družini …

»Lahko bi tako dejal. Moj oče je pevec pri narodnozabavni skupini Nagelj in verjetno sem od njega začel črpati vse, kar je povezano z glasbo in petjem in kot tak mi je bil tudi vedno velik vzor. Sicer pa je Šenturška Gora zelo lepa vas za odraščanje in v glasbenem smislu kar »bogato obdarjena«. Iz našega konca sta tudi pevka narodnozabavne glasbe Renata Smolnikar, Robert Smolnikar pa je harmonikar pri skupini Štajerskih sedem.

Sam sem v svet glasbe vstopil na kamniški glasbeni šoli, kjer sem se osem let učil klavir, potem pa sem ob Škofijski gimnaziji na srednji glasbeni šoli v Ljubljani obiskoval še pouk glasbenega stavka. To je bil čas, ko sem imel odlično družbo, na eni strani sošolce z gimnazije, na drugi bodoče glasbenike. Sodeloval sem z zbori, kot so Cantemus, Megaron, Aeternum in prav zborovsko petje me je spodbudilo k temu, da sem se v želji po dodatnem izpopolnjevanju odločil za učenje solo petja pri prof. Barbari Nagode na Glasbeni šoli Vič. Sicer sem tri leta študiral pravo, a je bila glasba mnogo močnejša.«

In že po letu in pol solo petja ste šli poskusit na sprejemne izpite na Dunaj. Ni kaj, zelo samozavestno.

»Slovenija je majhna in v glasbenih krogih prevladuje nekaj družin, na Dunaju pa upam, da si bom odprl vrata v nek povsem drug prostor, da bom odkrival nova obzorja in s tem širil svoja glasbena čustva. Moja učiteljica je najbolj verjela vame in sva skupaj razmišljala, kam oziroma h kateremu profesorju na študij. Izbral sem si priznano mentorico prof. Claudio Visca, Američanko, ki že več let uči petje na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju, pri njej je študirala tudi Monika Bohinc. Pisal sem ji, če me sprejme na pogovor in sem se tako nekega dne tam pojavil s steklenico teranovega likerja in čokolado v rokah. V pogovoru sem zaslutil, da gre za izjemno strogo, a hkrati zelo človeško in prijazno mentorico.«

Ampak, sprejemni izpiti so bili šele pred vami …

»Samo pri tej profesorici se je prišlo pokazat petindvajset kandidatov. Sprejemni izpiti so potekali pet dni, šli pa smo skozi štiri kroge. Predstaviš tako skladbe po svojem izboru kot skladbe iz različnih obdobij, seveda v poštev pride tudi teoretično znanje. Od dvesto petdeset jih je tako sto odpadlo, še preden so odprli usta. V drugem krogu je bila na vrsti pesem po lastnem izboru, jaz sem pel Händlovo skladbo. Ostalo nas je šestinštirideset in ko nas je v zadnjem krogu ostalo še šestnajst, so z nami opravili pogovore, kako v prihodnosti vidimo svojo glasbeno pot. Izkušnje so bile zanimive. Na sprejemnih je bilo veliko mladih iz Azije, ki običajno kupijo enosmerno vozovnico. Če ne bodo uspeli na univerzi, bodo s svojim glasbenim znanjem poskusili kje drugje. Med kandidati so bila recimo tudi dekleta, za katere sem imel občutek, da že vse vedo in jih ni več kaj naučiti. Na koncu so nas izbrali deset, sprva vsak profesor le enega, spomladi mogoče še koga.«

Kaj pričakujete od dunajskega študija?

»Mislim, da bova s profesorico začela bolj kot ne na začetku. Vsak mentor si najbrž hoče novega učenca nekoliko podrediti in ga navaditi na svoj način dela. Claudia Visca je mojstrica dramskega soprana, meni pa je najbližje lirični tenor. Mislim, da bom z leti lahko napredoval v dramskem tenorju. Veseli me, da se je odločila šolati moški glas, saj so doslej pri njej študirale bolj sopranistke. Sicer pa mi je blizu renesančna glasba, krasni so Händlovi oratoriji, a tudi belcanto …

Sicer pa je Šenturška Gora zelo lepa vas za odraščanje in v glasbenem smislu kar »bogato obdarjena«. Iz našega konca sta tudi pevka narodnozabavne glasbe Renata Smolnikar, Robert Smolnikar pa je harmonikar pri skupini Štajerskih sedem.«

Živel bom v slovenskem domu Korotan. Sicer me je nekoliko strah, kako bo, po drugi strani pa me vse skupaj tudi vznemirja, saj bom začel vse na novo. Pogrešal bom Slovenijo, sicer pa bom čez vikende doma, saj zadnje leto vodim tudi župnijski mešani pevski zbor in glede na to, da smo začeli praktično iz nič, nam gre kar dobro. Sicer je moja želja, da bi ob študiju spoznal čim več novih ljudi tudi iz drugih delov Evrope, saj, potem ko se bom vrnil v domov, ne želim ostati vezan le na Slovenijo.«