Glasba, ki je ni, a bi jo poslušal

Te dni je svoj glasbeni prvenec izdal mladi tolkalec in skladatelj Kristijan Krajnčan.

Lani junija je na Akademiji za glasbo na Nizozemskem diplomiral s čisto desetko, na njegovo glasbeno znanje se zanesejo v različnih predvsem jazzovskih zasedbah in orkestrih. V svojem KK Contemporary Jazz Ensebmle je zbral odlične glasbenike s celega sveta in posnel odlično ploščo.

Pred nedavnim ste nastopili na koncertu z velikim simfoničnim orkestrom, ki mu je dirigiral vaš oče Lojze Krajnčan in ste izvajali njegove avtorske skladbe in priredbe. V aranžmajih je združeval klasično glasbo in jazz. Kako je igrati pod očetovo taktirko?

»On rad piše glasbo tako za glasbenike na eni kot poslušalce na drugi strani. Pri tem ni pomembna zvrst, glavno je, da uživajo tako tisti, ki igrajo, kot oni, ki poslušajo. To je njegov cilj. V programu koncerta je združil različne zvrsti jazz, fusion, klasiko, filmsko glasbo, res je lahko vsak našel nekaj zase. V pristopu smo si podobni tudi vsi, ki igramo v tem orkestru, ne obremenjujemo se z glasbenimi stili, s tem ali gre za preprosto ali kompleksno glasbo, bistveno je, da kot glasbenik daš nekaj v glasbo, ki jo igraš.«

Vas za bobni je tudi fizično postavil pred orkester …

»To je svojevrsten izziv, bobni in simfonični orkester, precej delikatno glede dinamike in jasnosti zvoka. V jazz zasedbi je igranje bobnov precej drugačno, tu pa moraš najti pravo mero, da se dobro sliši in da hkrati tudi izžarevaš energijo, kot bi jo na primer v jazz triu.«

Rekli ste preprosto ali kompleksno glasbo, kako ste razmišljali, ko ste pisali glasbo za vaš prvenec?

»Skladbe sem pisal na način, kot je meni všeč. Odličen srbski violinist in skladatelj Miloš Simić mi je nekoč dejal, piši glasbo, ki je ni, pa bi jo ti rad poslušal. Zanima me spoj klasične glasbe in ritma, mislim, da je tu še veliko prostora za raziskovanje … Na eni strani klasična glasba z njeno strukturo, harmonijo, melodijo, kjer so šli glasbeniki najdlje in na drugi ritmičnost in improvizacija, kar ima jazz. Hkrati pa skladbe pišem kot neke zgodbe.«

Kot scenarij za film?

»Lahko bi tako dejal. Vsaka skladba ima v sebi zgodbo. Za skladbo Hrošč me je na primer navdihnil roman Preobrazba, Franca Kafke. The Siberian Bear Suite je nastala, ko sem bil na študijski izmenjavi v New Yorku, kjer sem spoznal basista Jimmyja Greena, ki je bil tudi moj profesor. Tam sem se počutil kot medved v Sibiriji, ko moraš biti močan, da preživiš. Ko prideš v NY, moraš vedeti, kaj hočeš, sicer ta lahko povozi. Razlika pa je v tem, da ima Amerika v sebi še vedno tisto »obljubljeno deželo«, saj imaš veliko večjo možnost za uspeh. Če imaš idejo, jo lahko prodaš, hkrati pa drži, da je tam milijon ljudmi z idejami. Zanima me spoj abstraktnega in realističnega. Ne zanima me tisto, kar je »poštirkano«, v vsaki stvari, pa recimo zgodbi ali skladbi mora biti element presenečenja. Sicer pa so na plošči skladbe, ki sem jih napisal do takrat, ko sem se odločil zanjo. Včasih je nastala samo ideja za skladbo, dokončal pa sem jo leto, dve kasneje. Trenutno si ne služim kruha s kompozicijo, zato nisem imel nekih rokov za dokončanje in sem lahko delal zelo sproščeno.«

Torej niste skladb prilagajali sestavu, ki vam je bilo na voljo? Kako pravzaprav tolkalec dela ploščo?

»Nikoli nisem pisal skladb kot bobnar. Celotno ploščo sem želel narediti tako, da v različnih skladbah pridejo do izraza vsi inštrumenti, vsak glasbenik se lahko izkaže, pokaže svoj način igranja … trobentač je zelo abstrakten, saksofonistove korenine so v nekoliko bolj tradicionalnem zvoku, Lojze je kot komponist pristopil k eviju, inštrumentu, ki skladbam daje povsem novo dimenzijo. S pianistom sva skupaj študirala in sva velika prijatelja, oba častiva Bacha. Sicer pa sem že nekaj let nazaj imel to zasedbo, ki je ravno pravšnja, ni prevelika, je pa inštrumentalno dobro zapolnjena. Klavir, bas, pozavna, saksofon, evi, kontrabas, band ima poln zvok, lahko ustvarjaš harmonijo, hkrati pa skladbo pustiš odprto instrumentalistom. Gre za same odlične glasbenike. Ne glede na to, kaj pišeš, melodija je pač melodija, zato pri delu z eno roko igram bas z drugo harmonijo. V podzavesti sem vseskozi pisal za tak sestav, konec koncev sem dvanajst let igral violončelo in poznam klasiko, kot zdaj kot bobnar poznam jazz.«

V zaključnem delu poslušamo filmsko glasbo. Kristijan kot velik ljubitelj filma?

»Film me je zanimal že zelo zgodaj. Posnel sem nekaj kratkih filmov in vedno bolj me vleče tudi v filmske vode. Vedno sem sledil tistemu, kar me je zanimalo, mislim, da je to ena od zelo pomembnih stvari v življenju. Mogoče bom enkrat šel študirat film, režijo …«

Plošča je »v angleščini« …

»Trg za tovrstno glasbo je bolj v tujini kot pri nas doma. Sicer pa tudi bolj ali manj danes vsi obvladajo angleško in nisem hotel podvajati besedil. Ponosen sem, da je moj profesor bobnov Ralph Petterson k vsaki skladbi napisal svoja razmišljanja. Konec koncev je bil on moja velika inspiracija pri pisanju skladb in ustvarjanju albuma.«

Živite med Amsterdamom in Seničnim pri Tržiču …

»Tako je. Skupaj z dekletom, ki je prav tako glasbenica, pianistka, živiva v Amsterdamu, kjer tudi igram v nekaterih sestavih. Zdaj bom šel s prijateljem Tarikom v Nemčijo snemat njegovo ploščo, potem se obeta nekaj koncertov s Kajo Draksler po Sloveniji, novembra sledi snemanje z basistom v Italiji … Ne, ni dolgčas.«