Planini nikoli ne prideš do dna

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 7. oktober 2010 / 06:00

Velika planina s svojo dediščino in pastirskim življenjem je bila doslej predstavljena že v številnih knjigah, a kljub vsemu vse zgodbe še niso zapisane. In le kdo bi jih lahko poznal bolje, kot pastirji sami? "Nimam visokošolske izobrazbe, znam pa narediti velikoplaninski trnič," ponosno povzame Vilko Rifel, ki je s svojim ljubiteljskim zbiranjem tokrat postavil nekakšen spomenik ´svoji´ planini in pastirjem na njej.

»Ta knjiga ni moja, ampak je knjiga vseh pastirjev, ki pasejo na Veliki, Mali in Gojški planini«, ob najinem pogovoru o Veliki planini, kakor so jo poznali pastirji v preteklosti in kakor jo je skozi lastne izkušnje predstavil v svoji, pred dnevi izdani knjigi Velika planina v odsevu časa, uvodoma povzame 44-letni Vilko Rifel iz vasice Žaga v dolini Črne, neposredno pod našo največjo planino, na kateri se je tudi to poletje paslo preko tristo glav goveje živine.

Vilko Rifel, ki si svoj vsakdanji kruh služi v službi za zemeljsko oskrbo letal na Aerodromu Ljubljana, se je za zgodovinske in etnološke teme navdušil že v mladosti, pred desetimi leti pa je svoja spoznanja, temelječa na terenskem delu, pogovori z ljudmi in zbiranju slikovnega materiala, začel tudi objavljati. Zadnje desetletje vsaj teden dopusta preživi v vlogi pastirja tudi sam, in čeprav se je zdelo, da je bilo o Veliki planini doslej napisano že praktično vse, je s svojim delom ohranil pomemben del pastirske dediščine in znanje pastirjev, ki z modernizacijo življenja žal nezadržno izginja.

Kdaj in kako ste začeli zbirati in zapisovati izročilo pastirjev z Velike planine?

»Ko sem pred dobrimi desetimi leti na Veliki planini skupaj s svojo ženo začel pasti domačo živino kmeta Hauteža iz Sidraža, od koder je doma moja tašča, sem v prostem času vedno rad poslušal pastirske zgodbe in z zanimanjem vsaj nekaj dni na leto živel pastirsko življenje, ko pa sem začel o teh temah še pisati, sem dobil posebno veselje za zbiranje in beleženje podatkov, za katere sem menil, da še vsi niso bili objavljeni. Tega se je sčasoma nabralo precej. Seveda sem tudi sam prebral vso pomembnejšo literaturo, ki je izšla o Veliki planini in predstavljala je ogrodje moji raziskavi, a nekateri podatki iz starejše literature niso več vzdržali, pastirsko življenje se spreminja, nekatere teme pa sem v teh knjigah odkrito pogrešal. Prav tako sem uspel zbrati veliko še neobjavljenega slikovnega gradiva, ki mu raziskovalci pred mano očitno niso namenjali tako velike pozornosti. Sicer pa je dediščina Velike planine tako bogata, da ji nikoli ne prideš do dna.«

Arhitekt Vlasto Kopač in etnolog dr. Tone Cevc, ki sta svoje poklicno življenje tako rekoč posvetila Veliki planini, sta raziskovala vsak iz svoje stroke. Kako ste se zbiranja lotili kot laik, ljubiteljski zbiralec?

»Toneta Cevca žal nisem imel priložnosti spoznati osebno, sem pa zato dobro poznal Vlasta Kopača, s katerim sva se celo spoprijateljila. Kadar koli me je kaj zanimalo, mi je vedno pomagal in še danes sem ponosen na to, da me je nekoč zadovoljen omenil celo kot enega od svojih naslednikov. Veliko raje kot v arhivih, kamor sicer vedno podarim zbrano slikovno in pisno gradivo, raziskujem po terenu, saj največ uspem izvedeti prav pri ljudeh samih. Pogosto sem šel do kakšnega starejšega pastirja, ki je vedel veliko zgodb, včasih sva skupaj malce popila, se za cel dan zaklepetala in na takšen način se razkrije marsikatera zanimivost, ki jo pastirji strokovnjakom težje zaupajo. Seveda pa je bistveno to, da sem pastirsko življenje izkusil na lastni koži, saj ga je le tako mogoče v celoti razumeti.«

S tem ste si verjetno odprli marsikatera pastirska vrata, ki jih drugi strokovnjaki do sedaj niso uspeli?

»Že marsikdo, ki se je sicer zelo navdušeno in iskreno zanimal za življenje pastirjev na Veliki planini, mi je potarnal, da ga pastirji preprosto niso vzeli za svojega. Sam s tem nisem imel težav in prav čutim, da sem postal del pastirske druščine.«

Vaša zbirka je bogata s slikovnim gradivom. Ste uspeli zbrati kaj, kar še ni bilo objavljeno?

»Prav stare fotografije so tisto, kar sem najbolj pogrešal v dosedanjih knjigah. Tu gre zahvala zlasti ohranjeni zbirki iz zapuščine predvojnega oskrbnika Turistovske koče na Veliki planini Andrejka Šlebirja, ki mi jo je prijazno v trajno last podarila njegova sorodnica Angela Romšak iz Podstudenca. In vsem drugim, ki so mi gradivo posodili in so s planino povezani tako ali drugače. Uspelo mi je zbrati skoraj sto starih fotografij in z njimi na najlepši možni način vidimo planino in življenje na njej, kakršno je bilo nekoč. Na črno belih fotografijah je tako ohranjena Mickina bajta, pa gradnja cerkvice Marije Snežne, obiskovalci v t. i. Turistovski koči, pa prvi smučarji, pastirji, ki jih ni več med nami in mnogo drugega. Pravzaprav me je res presenetilo, da je še toliko ohranjenega slikovnega gradiva.«

V pastirsko dediščino, ki počasi tone v pozabo, sodi tudi izdelava trničev (posebni trdi sirčki, po dva enako okrašena v paru, znani le na Veliki planini), lesenih pisav (izrezljane deščice za krašenje trničev), pastirskih cokel … Znate tudi sami izdelati vse te stvari?

»Marsikdo je do sedaj že pisal o izdelavi in pomenu trničev, ne da bi jih znal vsaj približno izdelati. Tudi meni so številni pastirji govorili, kako težko je izdelati trnič, zato sem si to še bolj želel poizkusiti. Letos sem jih nekaj zares izdelal in uspelo mi je, saj jih imam še vedno doma. Tudi nekaj pisav sem že izrezljal, čeprav za to nimam toliko umetniške žilice, kot jo je imela na primer pastirica Debevčeva Zefa, ki je bila v izrezovanju pisav in drugih predmetov prava ljudska umetnica. A niso bili taki vsi pastirji, čeprav je pisave in druge različne predmete za vsakdanjo rabo v prostem času marsikdo rezljal.«

Pašna sezona na planini se je že končala. Krave so odšle v dolino, a žal v teh dneh v pastirskem stanu lahko vidimo celo bager, ki sem ne sodi. Je knjiga vaš spomenik Veliki planini, ki – kakršno opisujete – počasi izginja?

»Težko bi rekel, da gre za spomenik, saj sam sodim med mlajše pastirje. Verjetno bo planina tudi v prihodnje spreminjala svojo podobo, zato bi prej rekel, da je to spomin na nek minuli čas, ki bi nezapisan lahko sčasoma zašel v pozabo. Srčno upam, da se bo planina še naprej ohranila čimbolj neokrnjena. A človekovih potreb in napredka žal ni mogoče ustaviti, ta pa vedno bolj posega tudi v velikoplaninski prostor, kar je po svoje povsem razumljivo. Zelo si želim, da bi primerno zaščitili trnič in ovalno pastirsko bajto, saj tega ni drugje v Evropi. Pastirski stan ima danes nekoliko spremenjeno podobo, a v njem je še vedno čutiti pridih preteklosti. S knjigo sem skušal dopolniti tiste stvari, ki sem jih na nek način v Kopačevih in Cevčevih delih pogrešal. Tako sem le dodal nekaj manjkajočih kamenčkov v mozaik že znanega iz preteklosti Velike planine. Najbolj pa me veseli, da so mi celo nekateri pastirji priznali, da mi je o preteklosti planine uspelo zbrati in ohraniti še marsikaj.«