Prvaki šolstva na Kranjskem

Kaj imata skupnega na Bledu rojeni šolnik in jezikoslovec Blaž Kumerdej (1738-1805) in Napoleonov maršal Auguste Marmont (1774-1852), guverner Ilirskih provinc? Najbrž samo to, da sta si vsak po svoje prizadevala za ustanavljanje novih šol v tedanjih slovenskih deželah ...

To jesen je gorenjski kulturni utrip tudi v znamenju imenitnega šolskega jubileja: 200-letnice Gimnazije Kranj. Tej smo posvetili tudi 104. Glasovo prejo; nanjo smo povabili pisatelja Borisa Pahorja, ki si je v letih 1961-1996 dopisoval s prijateljico Marijo Žagar, profesorico slovenščine na Gimnaziji Kranj. Njuna korespondenca je letos izšla v zajetni knjigi Sončna ura, izdala jo je Slovenska matica v Ljubljani, prikazana je tudi v osrednjem članku v teh Snovanjih. V njih sta tudi pogovora z mag. Valentinom Pivkom in mag. Francijem Rozmanom, nekdanjim in sedanjim ravnateljem osrednje srednješolske ustanove na Gorenjskem. Septembra je ta dobila tudi novo monografijo, že drugo po vrsti, avtor obeh je Valentin Pivk. O knjigi Gimnazija Kranj, 1810-2010, dvesto let od začetka gimnazijskega izobraževanja v Kranju, je beseda v pogovoru z avtorjem, predstavili jo bomo tudi posebej.

V Knjižnici Blaža Kumerdeja na Bledu pa so 15. septembra odprli razstavo o možu, po katerem se ta ustanova imenuje. Avtorica razstave je mag. Tita Porenta, etnologinja in kustodinja Mestnega muzeja Radovljica, izšla je tudi drobna, a prav lepa in bogata dvojezična (slovensko-angleška) brošura: Blaž Kumerdej (1738-1805), slovenski razsvetljenec, pedagog in jezikoslovec. V njej je objavljen drzni Domoljubni načrt, ki ga je Kumerdej leta 1772 naslovil na samo Marijo Terezijo. »Presvitla, vsemogočna rimska cesarica … Neizrekljivo materinsko milost, ki jo Vaše Veličanstvo v tako velikem izobilju posveča vsem svojim državam, občuti v polnem obsegu tudi dežela Kranjska in bi torej mogla biti nadvse srečna, če bi vedela, kako to milost obrniti sebi v prid. Toda čeprav ima ta dedna vojvodina Vašega Cesarskega Kraljevega Apostolskega Veličanstva dobro lego, ki je za trgovanje zelo primerna, in čeprav so ljudje delovni ter jih je Bog obdaril z dobrimi lastnostmi uma in srca, vendar živijo kljub temu, zlasti oni na deželi, v največji revščini, tako da komaj zmorejo plačevati deželne in druge dajatve. V vojaški službi se da z njimi malo doseči, ker v skladu s svojim neprečiščenim naravnim nagonom sodijo, da je ta stan največje zlo. Po najvišjih odlokih se ne ravnajo, ker jim ostajajo večinoma neznani in končno so že po naravi izločeni od vsakega koristnega občevanja s sosednjimi ljudstvi, ker govorijo jezik, ki je samo njihov.« Zanimivo, mar ne! Iz Kumerdejevega pisanja se vidi, kako so se te reči spremenile, po drugi strani pa so nekatere še vedno take, kot so bile.

»Med razlogi vsega tega ni najmanjši pri podeželskem ljudstvu tako zelo razširjeno neznanje branja in pisanje; v tem je tako neizkušeno, da zna razen redkih študentov, duhovščine, redkih meščanov v mestih in v grajskih pisarnah, v vsej vojvodini komaj sto oseb brati in pisati. Kako naj potemtakem premagujejo življenjske težave in obogatijo svoj razum s spoznavanjem dobrega poljedelstva ter bolj olikanega in boljšega načina življenja? Če bi znali brati in pisati, bi bilo prav lahko jim dopovedati voljo deželnega kneza, ako bi jo natisnili v deželnem jeziku ter jo preprostemu človeku razglasili, kakor to delajo v drugih deželah. S pomočjo knjig bi jih mogli seznaniti tako z verskim kakor tudi z gospodarskimi nauki, da bi laže pridobivali in proizvode izmenjavali ter državi davke plačevali. Če bi brali, bi jih bilo laže seznaniti z državljanskimi dolžnostmi, da bi ne bili kot vojaki tako neuporabni, in končno bi jih mogli pripraviti do tega, da bi se učili nemščino in razna narečja hrvatskega, dalmatinskega, češkega in poljskega jezika, ki se od njihovega jezika malo razlikujejo, s čimer bi se jim poti za pridobivanje in prodajanje izredno ugladile.«

Kumerdej v nadaljevanju predlaga enajst konkretnih ukrepov za izvajanje tega načrta. Temeljni je institucija cerkovnika. Tega je že imela vsaka fara, Kumerdejev predlog pa je bil dvojen: kdor želi »mežnar« postati, mora znati brati in pisati; tisti, ki to že so, pa se morajo obojega naučiti! Zakaj? Zato, da bodo po nedeljski maši dve ali tri ure brezplačno učili otroke brati in pisati. Kumerdejev načrt sicer ni bil takoj sprejet, bila pa je že dve leti pozneje uzakonjena Splošna šolska naredba, 1774, ki je v bistvu ukazovala ravno to, kar je predlagal razsvetljeni Gorenjec. Tako so se do leta 1810 razmere že precej izboljšale in je na Kranjskem gotovo znalo pisati že mnogo več kot sto oseb. Tega leta je maršal Marmont, guverner Ilirskih provinc, izdal odredbo o novi organizaciji šolstva; podpisal jo je že 4. julija, veljati je začela 1. oktobra, čeprav v uradnem listu objavljena šele 10. oktobra. In ta datum šteje za svojega ustanovnega tudi Gimnazija Kranj; z omenjeno odredbo je bila namreč ustanovljena tudi nižja gimnazija (fr. »gymnase«) v Kranju. Njena zgodovina je, kot rečeno, po zaslugi nekdanjega ravnatelja Pivka temeljito popisana, zdaj nam ostane samo še to, da ji ob njenem jubileju čestitamo in želimo uspehov tudi v naslednjih dvesto šolskih letih!