Jesensko kolesarjenje

Kolesarji se bližamo koncu sezone, zato je vsak dan na kolesu v tem času še kako prijeten.

Drži, da septembrsko vreme ni bilo na naši strani, in kot kaže, se tudi oktober hoče pridružiti zimskim dnevom. Prijateljev telefonski klic me je ujel na Bledu, ko smo skupaj z Glasovci kolesarili skozi soboto. Hladno, megleno, turobno sivo jutro ni obetalo kolesarskih užitkov, a pravim, da če je družba prava, vreme nima glasovalne pravice. Ko je slišal moj zadihan odgovor, da ne morem na jutranjo kavo, me je vprašal, ali le ni že malo prehladno za sedenje na kolesu. Sem odgovoril nikalno, ker me greje misel, da je to ena zadnjih letošnjih voženj. Bila bi idilična, če odmislim cene blejske kave in kremne rezine. Tako pa tega ne morem napisati, ker sem spet doživel realno stanje, v katerem živim oz. živimo. Nerazumne cene mi dovoljujejo, da se povsem strinjam z vsemi, ki trenutno stavkajo v državi. Ne samo oni, še kdo bi moral vstati in obstati proti tistim, ki odobravajo tako nerazumno drago življenje. Pa je šlo samo za ubogo kremno rezino in ekspreso … Zato bom šel na volitve, da dam glas tistemu, za katerega menim, da lahko kaj spremeni ali doseže v smislu, da drugič ne bom trikrat premislil, ali grem lahko še na kremno rezino ali naj se raje doma pokrijem z odejo čez glavo in počakam, da želja mine. No, tako pretežno vsakodnevno razmišljamo Gorenjci, zato smo navajeni in zato je nemogoče, da bi se ne odzvali na povabilo županskega kandidata, sicer našega kolesarskega prijatelja iz Nakla na njegov predvolilni golaž. Krasna sobota z gurmanskim programom, smo se hvalili in bili enotnega mnenja, da je to navkljub blejskemu ropu pri belem dnevu bila ena lepših letošnjih Glasovih kolesarskih tur.

Uradni zaključek naših vadb bo letos že prihajajočo soboto, ko je na programu »poslovilna« dirka. Spet dirka! Seveda, letos smo jih imeli premalo, zato smo jih tako zgostili na zadnja dva meseca, preden se predamo zimskim nekolesarskim dnevom. Pa vendar so naše dirke prijetne, ker smo še pod vtisom pravkar končanega svetovnega kolesarskega prvenstva v cestni vožnji, nam motivacije ne bo manjkalo. Na koncu sezone je najlažje dirkati, ker imamo v nogah največ kilometrov; in ker nismo pretiravali z njimi, še vedno nismo tako zelo utrujeni, da bi nam bila beseda dirka odbijajoča. Potem bomo potegnili črto in kolesa zapeljali v cilj ter skupaj ugotavljali, kako smo se imeli letos. Moj prvi občutek, ko pomislim na celo sezono, je dokaj dober, in če bi jo ocenjeval, bi ji dal slabo trojko. Mogoče slabo, mogoče dobro. Slabo predvsem zato, ker sam nisem prikolesaril do nekaterih želenih ciljev, a to ni toliko pomembno, kot je pomembno to, da je večina kolesarjev, s katerimi sem se letos vozil, sezono ocenila kot zelo uspešno. To me zelo veseli in komaj čakam čas po sobotni dirki, ko se bomo pogovarjali večinoma o preživetih letošnjih občutkih na kolesu.