Marija Žagar v letih, ko je bila "nepozabna" profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj. (Foto: Miha Naglič)

Sončna ura Marije Žagar in Borisa Pahorja

Marija Žagar, profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj, in pisatelj Boris Pahor sta si 35 let (1961-1996) pisala pisma. Letos so izšla v knjigi z naslovom Sončna ura in dobili smo pravi "roman v pismih", vreden pozornega branja.

»Glede najine korespondence bom prerok in napovedal, da bodo tvoja pisma stokrat bolj zanimiva kot moja. In prav bi bilo, ko bi jih tisti, ki jih bo imel, dal pretipkati in jih potem objavil. Tvoja podoba bo stopila iz njih, a prikazala se bo tudi doba, v kateri si živela, razvoj, ki si ga v nji doživela.« »Dolgo se že poznava, kaj vse se je že zgodilo v teh dveh polnih desetletjih, česa vsega so se dotaknila najina pisma! In čeprav med nama ni bilo erotičnih vezi, se ob Tebi kljub temu počutim bolj ženska: Dajal si mi – hote ali nehote – nežne pobude, ki so opogumljale mojo frustrirano in psihotično naravo. In bolj ko ostajam sama, bolj so mi dragocene.«

Roman, ne romanca

»No, pa ga dajva pisati, roman v pismih. Ženska – moški. Intelektualka – intelektualec. Matična – zamejstvo. Slovenstvo – internacionalnost.« Tako napiše Boris Pahor Mariji Žagar 28. aprila 1968 iz Dutovelj v Kranj in zariše načrt njunega dopisovanja; ta se je v treh desetletjih več kot izpolnil in ga imamo zdaj v knjigi, »roman v pismih«. Roman, ne romanco. Preden ga vzame v roke, se najbrž marsikateri bralec in še zlasti bralka vpraša, »ali je bilo kaj med njima«? Te moramo razočarati in hkrati dodati, da je bilo več kot to; ni bilo ljubljenje, pač pa nekakšno ob-ljubljenje. V katoliškem žargonu bi lahko rekli, da sta grešila v mislih in besedah, v dejanjih ne. »Čuj, če bi te zdaj (sobota zvečer) kje srečal, bi nekam šla po glasbo in šum, ker je sredi zvokov dialog bolj omamen in bolj resničen hkrati. In mogoče naju bi celo vzela noč; a kaj zato, saj se doživetja ne merijo na minute in ure.« (1963) »Bovarijstvo. Prav. In za moškega? Donhuanstvo? Ne vem. A zakaj bi iskali formule kakor za kemijske elemente. Mislim, da je v glavnem ves govor o malomeščanstvu, o trikotniku itd. samo navlaka, ki jo nosi za sabo družba, zaverovana v monogamijo. In prihodnost čaka še precej zamotana naloga, da vse te reči temeljito razmisli.« (Boris, 8. novembra 1968) V duševni krizi, v katero je zapadla po smrti moža, Boris svetuje Mariji terapijo s pisanjem. »Zato bom tudi ponovil, da izguba moža, kakor je zate bil hud udarec, vendar v bistvu v tebi ni ona – izguba – zasejala klice nepotešenosti. Poudarila je to, kar je v tebi že prej bilo. To pa bi lahko bilo dvoje, ali ljubezen, ki bi segala tudi v odtenke, kjer si čutila potrebo po razdajanju, o kateri zdaj pišeš, ali pa predanost nekemu smotru. Zato sem ti svetoval, da se loti pisanja, medtem ko pustiš vrata odprta ljubezni. Zakaj ljubezen pride, ko je človek ne išče … Zato ponavljam: veruj vase, piši. Tako boš še bolj verovala vase, pa tudi drugi se ti bodo približali, da odkrijejo, kaj v sebi skrivaš. Kar pa se božanja tiče, te, čeprav potepuško, mehko in občuteno pobožam jaz, po licu in po laseh, da boš zaprla oči in prisluhnila svoji ženskosti. Tako, Marija, resnično, čeprav potepuško / Boris«. (4. januarja 1973)

Mar ni božanje že ob-ljubljenje? »Pobožam te čez hribe in doline in čez sam Triglav s tiho željo, da bi te kdo še drugače ljubkoval; težko pa je, vem, ker ni lahko najti partnerja, ki bi ti bil v intelektu in senzibilnosti ekvivalenten.« (Planica, 21. julija 1973) Kakšno je pravzaprav najino prijateljstvo, se v odgovor sprašuje Marija. »Kakšen flirt bi se bil hitro razkadil. Ampak – če gledam nazaj – to je bilo vseskozi literarno prijateljstvo, točneje, eliminirano na tvoje pisateljsko delo. Kot človek sem Te zanimala manj, še manj kot ženska. Vzgojena sem bila tako, da je bilo zame stvar časti, ne dati, zaboga ne, pobudo moškemu. Tako je to, vidiš, zato je propadla tudi neka moja mlada ljubezen, ki bi me verjetno edina lahko drugače speljala skozi življenje.« (31. julija 1984) Odgovor sledi že čez nekaj dni. »… ni res, da je bilo najino prijateljstvo zmeraj samo literarno pogojeno. Ta sodba je krivična. Tudi ni res, da me kot človek in kot ženska nisi zanimala; ton najinih pisem je najboljši dokaz, da je bilo v njih več kot samo pogovor o knjigah … Za flirt pa midva nisva primerna. Jaz ne, ker te tako cenim, da se ne bi nikdar odločil za nekaj samo površinskega; ti pa še dosti manj, ker je tvoje bitje tako pripravljeno na razmah vsega svojega bogastva, da bi bila po nekem intermezzu samo zagrenjena …« (11. avgusta 1984) Marija: »Dolgo se že poznava, kaj vse se je že zgodilo v teh dveh polnih desetletjih, česa vsega so se dotaknila najina pisma! In čeprav med nama ni bilo erotičnih vezi, se ob Tebi kljub temu počutim bolj ženska: Dajal si mi – hote ali nehote – nežne pobude, ki so opogumljale mojo frustrirano in psihotično naravo. In bolj ko ostajam sama, bolj so mi dragocene.« (27. marca 1987) Mariji Žagar očitno ni bilo usojeno postati Madame Bovary ali Ana Karenina. Velja pa za oba dopisovalca in za njuni družino tisto, kar zapiše Tolstoj v prvem stavku Ane Karenine: »Vse srečne družine so si podobne. Vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« V življenju sta živela vsak svoj roman, skupnega pa v pismih.

Podoba dobe

»Glede tistega sklepa o najini korespondenci bom prerok in napovedal, da bodo tvoja pisma stokrat bolj zanimiva kot moja. In prav bi bilo, ko bi jih tisti, ki jih bo imel, lepo dal pretipkati in jih potem objavil. Tvoja podoba bo stopila iz njih, a prikazala se bo tudi doba, v kateri si živela, razvoj, ki si ga v nji doživela.« (8. julija 1986) Pahor je bil tu res prerok, tudi meni so se njena pisma dopadla bolj kot njegova. Kar je razumljivo: on se je izpovedal že v svojih leposlovnih in esejističnih delih, njej, ki je bila za pisanje nadarjena, a tudi v tem nagnjenju neizživeta, so bila prav ta pisma priložnost, da se kljub vsemu izpove – sebe in svoje doživljanje dobe, v kateri sta oba živela. Preberimo še v tem oziru par odlomkov.

»Včeraj sem gledala TV-oddajo o priseljenih delavcih in sem se zgrozila, kako zna biti ta živelj aroganten. Deli Kranja so že popolnoma balkanizirani, da o Jesenicah itd. sploh ne govorim. Še celo pa ne o političnem zakulisju. Res, sami smo krivi z našim večnim popuščanjem. Kakorkoli – zdi se, da po starem ne bo moglo iti več naprej, če že Hafner daje take izjave. Reakcija novinarja Borbe je bila nesramno napadalna (Nedeljski dnevnik). Eksploatacija Slovenije je verjetno (?) dosegla skrajno mero in se najbolj pozna pri tem, kar se imenuje v političnem žargonu 'splošna poraba'. In ta splošna poraba: kultura, šolstvo, zdravstvo (pokojnine tudi, seveda). Splošna poraba – torej nekaj odvečnega. Šolniki grozijo, stavkajo, zaman seveda, zdravnik je slabše plačan kot skladiščnik. Ljudje, ki nepopravljivo odgovarjajo za življenja.« (11. februarja 1986) Da je bilo res tako, se spominjam tudi sam, hkrati vidim, kako je najnovejši čas, ki ga dopisovalka več ne doživlja (umrla 1998), te reči spet postavil z glave na noge, a spet v drugo skrajnost – »priseljeni delavci« so iz »arogantnega življa« ponižani v novodobne sužnje, zdravniki iz slabo plačanih v …

Drugo polovico osemdesetih Marija doživlja tesnobno. »Saj je res grozljivo. Nikjer lučke kakršnekoli perspektive. Gnitje. Agonija. Še vedno vidimo samo vrh ledene gore. 'Socializem je lep in poučen eksperiment. Ampak najprej bi ga bili morali opraviti na živalih.' Tak orwellovski črni humor berem v včerajšnji Mladini. Živimo, ne da bi vedeli, kaj nam bo prinesel naslednji dan. Kosovo. Gladiatorski boji za politično oblast v Srbiji. Vse glasnejša vojska, ki ji bo letos pripadel že 70-odstotni delež 3-bilijonskega zveznega proračuna. Donkihotsko upiranje slovenskih izobražencev zoper predlagane ustavne spremembe. Nekje v zasedi spet prihuljeno čaka represija. Ekonomski kaos, ki bo kot nezaustavljiv plaz izravnal tudi Slovenijo. Inflacija, da samo osuplo gledaš in pač plačaš, če hočeš imeti.« (16. oktobra 1987) Vsakoletno in sonaravno se prepleta z elementi izrednega stanja. »Pravljično poletno razkošje – sopuh travnikov, svobodni veter, duh po senu … Živali v hiši (polhi, sosedov maček) in okrog hiše (šoja, poskusni leti lastovk) … Kmetje – opravila kot vsako leto ob tem času: košnja, opravilo živine, spravilo lesa. Sebično, pohlepno se predajamo tej iluzorni idili – vsak trenutek se priplazi tesnobna misel, neskončno sočutje z žrtvami na Roški cesti, pošastna negotovost spričo že kar vsakega naslednjega dne. Na jugu se pripravlja Libanon v Sloveniji …?! Eskalacija se bliža vrhuncu, samo majhna naročena provokacija, pa smo tam …« (22. julija 1988) – Moram spet pokomentirati: kakšno srečo smo imeli – na jugu so nam res pripravljali »Libanon v Sloveniji«, potem so ga imeli sami – pa jim ga nisem privoščil!

»Boris, živimo v pritajeni grozi. Umiranje ubogih hudičev, ki ne smejo več vzklikniti niti: živel Tito, živela partija. Večer za večerom smo gledali zgarane roke, ki so se vedno bolj razpirale, kako so pokončni ljudje vedno bolj onemogli sloneli drug čez drugega, kako se je izraz v očeh vedno bolj kalil, izginjal v vdanost in nato v paranojo. – To so bile noči s pogostim prebujanjem: srce kot kepa, želodec kot prizadet od udarca … Neskončno čakanje, kaj bo s temi ubogimi hudiči. In to se je dogajalo na očeh vse Jugoslavije, vsega civiliziranega sveta … Vse razgaljeno do groze Goyevega in Boschevega sveta … Pa saj si bral … Ne za dan naprej ne vem, kaj nas čaka. Povrh mislim še na našega Matjaža, ki je na nekem hribu nad Prištino. Povej, je to božje, da mora fant 19 let, lučka družine, doma iz Ljubljane (Kopra, Jesenic, Zagreba …) izpostavljati svoje življenje, svoje nedoživete sanje za umazane politične igre, s katerimi naš etos nima nobenih stičnih točk?! Ali Te to ne spominja na Tvoja leta v afriškem pesku?!« (1. marca 1989) – Za mlajše, ki teh let niso doživeli, pripišimo, da so »ubogi hudiči« stavkajoči kosovski rudarji, ki so se zaprli v rudnik Trepča; Matjaž pa je Marijin vnuk, ki je bil v istem času na Kosovu pri vojakih, v diverzantski enoti JLA. »Grozljivo nejasnost in brezizhodnost« tistih let sta znala dopisovalca odgnati tudi s kakšnim »vicem«. »Si bral v Mladini, kakšen vic kroži po Dunaju? Beograjčan je povabil svojega moskovskega prijatelja na obisk. 'Hja, to pa ni enostavno, zaradi potnega lista', je odgovoril Rus. 'V Budimpešti sem bil prvič šele leta 1956, v Pragi 1968, v Afganistanu 1980, no v Jugoslavijo bom prišel okrog 1992.'« (24. januarja 1987) – K sreči do tega sovjetskega skupinskega pripotovanja v Jugoslavijo ni prišlo. Lahko pa bi …

Kritična bralka

Marija Žagar je bila ves čas zavzeta in kritična bralka Pahorjevih rokopisov. Še posebej to velja za njegov najbolj presežni roman – Nekropolo. »Pri branju sem dobila predvsem občutek, da je knjiga v resnici dete Tvoje krvi; tako jasno sem to začutila kot morda niti pri tržaški problematiki. Čutila sem živo, iskreno in nenehno željo, predramiti speče čute današnjega človeka in mu dopovedati, naj bo mnogo bolj buden, da si ne bo zaslužil apokaliptičnega požara. Potrkati na otopelo vest vsakega in vseh … Vendar me delo ni povsod zagrabilo (povsem, čeprav boš zameril!), kratkomalo me ni, čeprav boš zato razpisal nad mojo glavo anatemo – otopel povprečnež. Čisto enostavno povedano: pri branju me vodi instinkt, prepustim se toku čustvovanja in tako (ženska!) težko seciram, to ni to, to ni tako. Nekateri pasusi so izredni: sežig deklet, opis krematorijske peči, Ivovo pokop (pretresljivo sugestivno!); zdravnik Leif gleda, živi, stopil bo iz knjige; Tomaž je inventiven – vidiš ga in slišiš, potegne te – ni ugovora; izredni so muzikanti v vlaku (doslej po moji sodbi med najlepšimi stranmi Tvojega opusa; vizionarnost, surrealizem – par excellence); Čehova smrt je vredna Sartra – močno, preprosto prizor govori sam iz sebe. Prav tako imenitno izražene nekatere meditacije – nekatere 'petits faits vrais' ali pa obratno: velike resnice naše eksistence.« Sledi kritika. »Celota pa vendar nekam utone. Na Tvojem mestu bi marsikaj črtala, posebno ponavljanja. Vem, bridko rečeno: vsak stavek je odsev strašne resnice. Toda prav zato. Bralec ne more vseskozi z enako silno zbranostjo za Teboj. Naj ostane najlepše tisto resnično goyevsko, boschevsko; inferno, porog nemški hiperpotenci in spomenik neuničljivemu Človeku, predvsem našemu. En primer: naj se ti zdim še tako grda – prizori griže me sprva ganejo, revoltirajo, potem me utrujajo. Preveč zahtevaš: vseskozi isti ritem in angažiranost bralca. Renesančniki injicirajo grozo s Falstafi. V taborišču si jih ne moreš izmišljati, a nekaj je potrebno …« (15. septembra 1966)

Pisatelj je bralkino kritiko upošteval. »Kot se Pahor spominja, je vse njene pripombe upošteval, marsikje tekst opilil, marsikaj tudi radikalno spremenil. Bil ji je hvaležen, tu pa tam ji je ugovarjal. Strinja se, da je imela prav, ko je na primer našla ponovitev nekega dogodka, ki je že bil v romanu Onkraj pekla so ljudje, in je svetovala izločitev.« Tako v opombi št. 124 dr. Urška Perenič, urednica knjige, ki doda: »Od tod bi lahko sklepali, da je tudi njena zasluga, če je bilo delo dobro ocenjeno. Prevedeno je bilo v italijanščino, španščino, katalonščino, francoščino, angleščino, nemščino, finščino …« Če bo naš pisatelj dobil Nobelovo nagrado, jo bo predvsem zaradi človeško univerzalne Nekropole. Le malo pa nas bo vedelo, da je za evropski uspeh romana, nagrada gor ali dol, zaslužna tudi njegovim bralcem neznana profesorica iz Kranja.

Namesto sklepa poglejmo še enkrat na Sončno uro, knjižno objavo korespondence Borisa Pahorja in Marije Žagar v letih 1961-1996. Da je do njenega izida sploh lahko prišlo, je cela zgodba, saj so pisateljeva pisma profesorici nekaj časa veljala za izgubljena. Skrivnost njihove izgube in ponovne najdbe nam je na teh straneh že lani razkril dr. Miran Hladnik, »najljubši dijak« Marije Žagar (Čudna pota neke korespondence, Snovanja, 3. 11. 1909). Ureditev knjige, ki je izšla pri Slovenski matici (Ljubljana, 2010, 436 strani), pa je spet veliko delo, ki ga je opravila slovenistka dr. Urška Perenič. Celoti pisem je dodala kar 842 opomb in tako smo dobili literarnokritično izdajo trajne vrednosti. Roman v pismih, zgodbo dveh dopisovalcev, ki je hkrati izjemni dokument časa. (Knjigo lahko kupite tudi pri Gorenjskem glasu po znižani ceni 25 evrov.)

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kultura / nedelja, 29. april 2007 / 07:00

Namignili so, kaj vse je lahko ples

Na odru Prešernovega gledališča so nastopili mladi plesalci sodobnega plesa, hip hopa in baleta.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / sobota, 31. december 2011 / 07:00

Božična igra navdušila občinstvo

V Adergasu so uprizorili Sivčevo igro Luč božične noči, ki govori o prvi izvedbi pesmi Sveta noč v slovenskem jeziku.

Zanimivosti / sobota, 31. december 2011 / 07:00

Na Žanovi vsak ustavi korak

Kranj - »Te dni je naša ulica res nekaj posebnega. Zdi se nam, kot da smo sredi Pariza,« pravijo stanovalci na Žanovi ulici v Kranju. Med njimi je tudi Silva Kmetič, ki vs...

GG Plus / sobota, 31. december 2011 / 07:00

Dedek Mraz in oče Opeka

Kateri od treh dobrih mož vam decembra prinese darila? Sveti Miklavž, Božiček ali dedek Mraz? Sam sodim med tiste, ki dobijo nekaj malega od vseh treh. Miklavžu smo nastavili peharje i...

GG Plus / sobota, 31. december 2011 / 07:00

Dragi otroci, želim vam ...

Moje tokratne želje so namenjene otrokom, sporočilo pa je za nas, odrasle. Kajti mi smo tisti veliki in glavni, ki želje slišimo in jih izpolnimo. Ali pa jih ne slišimo in podarjamo vs...

GG Plus / sobota, 31. december 2011 / 07:00

Preživeti dan potem ...

Komu se še ni zgodilo, da se je v prvo jutro novega leta zbudil z neznosno težko glavo, občutkom, da ima v želodcu kamen, in nosom, občutljivim celo na najbolj neznaten vonj po hrani?