Šepetalnica za veter (15)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. oktober 2010 / 06:00

Ni se zgodilo le enkrat, da so se ruski ujetniki spravili na italijanske, vrag naj vzame sovraga, pljuvali so po njih in jih pretepali, da so se morali vmešati stražarji in jih ločiti. Giovannija so nekajkrat doleteli krepki udarci in od tedaj se je izogibal druženja s sojetniki. Z Vasilijem pa je bilo drugače. Moškega je ujel v trenutku zasanjanosti, vojna res ni čas za hrepeneče oči, se je namrdnil Italijan, a vseeno tvegal nasmeh. Konec koncev je bil družaben človek, v mirnih časih je druščine držal pokonci s svojim gromkim smehom, petjem in humorjem, ki jih še trpljenje na fronti ali v taborišču ni moglo načeti. Potiho je zažvižgal melodijo stare italijanske kancone, glasba ne pozna meja, se je posmehnil, naj tale sanjalec ne misli, da nekaj šteje samo ruska duša. Med žvižganjem se lahko rojeva tovarištvo, ki bo opravilo tako s predsodki kot s sovraštvom. Saj - kaj pa je hujšega, ko se ljudje začnejo sovražiti že zaradi nacionalnih zaznamkov. Poleg tega Giovanniju ruščina ni bila tuja, brbljal je v njej s svojim pojočim naglasom, ko je ogovoril Vasilija, da se je ta predramil iz zamaknjenosti. A vse do trenutka, ko je Italijan opazil Katjo in Vasilija, ni vedel, kam pes taco moli. Končno je razumel, zakaj je moral Rusa naučiti tistih nekaj stavkov in zakaj je življenje kljub vsemu kazalo nek globlji smisel. Ljubezen ne izbira ne kraja in ne časa. Pa čeprav ne more računati na srečen konec. Ali pa sploh na začetek. Mogoče bo ostala ljubezen samo kot sanje med tema mladima človekoma, ki sta se že z upanjem na uresničitev zoperstavila zakonom krutega časa. Prav zaradi takih stvari se bo vojna nekega dne končala. Ne bodo je zakoličili ukazi generalov, prebodena telesa in ugasli topovi. In zato je Giovanni po nekaj grižljajih odložil žlico in začel na glas prepevati. Vojak bi ga moral utišati, že zaradi občutka varnosti bi vsaj stari Lužnik moral zarohneti. A oba sta skupaj z drugimi žanjci prisluhnila petju. Že zato, ker je zvenelo, kot da glasba prihaja iz drugega sveta. Giovannijev zvonki glas je zajedal v spomin vsakega od prisotnih. Če je ta lepota preživela, bomo preživeli tudi mi, zaradi te angelske muzike ne bomo obsojeni na propad. Ko je Giovanni končal s pesmijo, je prvi začel ploskati vojak. Samodejno so se mu pridružili še drugi, kmet je natočil vino. Petje je pregnalo njegove skrbi. Kaj nori, saj se mu je samo dozdevalo, da se Katja vrti okoli Rusa, čeprav je trmoglavka, si česa takega že ne bi dovolila, vse bo še dobro, žetev bo uspešna, nič ne kaže na dež, ako Bog da, se bodo prihodnje leto vrnili njegovi sinovi. Kako bi lahko bilo drugače. Tako so po kosilu posedeli pod drevesom dlje, kot bi poštenim žanjcem pritikalo, da je nazadnje začel priganjati z delom stari hlapec, pa bolj zaradi tega, ker ga je dajala naglušnost in se ga petje ni moglo dotakniti.

Vasilij in Katja sta se tako med obedom kot petjem komaj spogledala, čeprav sta zaslutila, da je Italijan s pesmijo napravil njima poklon. Saj jutri bo še en dan, se je tolažil Vasilij, ko je zaman iskal priložnost, da se še enkrat približa dekletu. Na kmetijo so se vračali v majhnih gručah, prihajajoča noč je vojaka spomnila na njegove dolžnosti, da je nekajkrat revsknil na ujetnike. Naj nikar ne pozabijo, kdo je gospodar. Čeprav si je moral priznati, da tako lepega dne že dolgo ni doživel. (se nadaljuje)