Kot bi se znova poročila

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 4. oktober 2010 / 06:00

Marija in Vinko Šeško z Milj pri Kranju sta praznovala zlato poroko.

Marijo že od nekdaj kličejo Mici. Njen dekliški priimek je bil Šink, doma pa je pa iz Suhe pri Predosljah, medtem ko je njen mož Vinko Šeško Štajerec, rojen na Planini pri Sevnici, potem pa preseljen v Maribor.

Od leta 1958 živita na Miljah pri Kranju. Ravnokar pa sta paznovala častitljivo obletnico zakona: zlato poroko. Vinko gre v enainosemdeseto leto, Marija jih bo sedemdeset. On je bil zaposlen v Savi, ona v Ibiju. Pri njej doma je bilo sedem otrok, pri Vinku šest, bil pa je najstarejši. Sama pa imata dvoje hčera - Jožico in Dragomilo, ter dva odrasla vnuka, Lidijo in Silvestra.

Zlato poroko sta zakonca Šeško praznovala preteklo soboto. »Bilo je, kot bi se znova poročila,« se nasmehneta. Cerkveno sta imela zjutraj v Šenčurju, originalni nevestin šopek z belimi nageljni so zamenjale bele vrtnice. Po maši je sledil ganljiv sprejem, prišli so tudi šenčurski Lučkarji, sama maša je bila tudi lepa. Popoldanski del praznovanja pa sta zlatoporočenca preselila v visoško dvorano, kjer pa je bilo več kot osemdeset gostov, ob živi glasbi ansambla Peklenski muzikantje in pevke Ane pa so se povabljeni še kako zabavali.

Marijo in Vinka smo povprašali, če so jima na popoldanski zabavi pripravili kakšno presenečenje. »O, pa kakšno,« se je zasmejala Marija, »vam pokažem.« Za trenutek je izginila iz kuhinje in prišla nazaj z zanimivo potiskano belo majico. Vsak sta dobila svojo, na sprednji strani je v obliki srca njun črnobeli poročni portret izpred petdesetih let, na zadnji pa portret iz kasnejšega obdobja, tako da majica simbolično predstavlja preteklost in sedanjost.

In če je bilo vse kot na pravi poroki, kako je potem s poročnim potovanjem? Tudi za to so poskrbeli. Zlatoporočenca se bosta odpravila v toplice.

Njuna hči Dragomila Šeško pa je med drugim v svojem nagovoru mami in očetu ob jubileju zapisala: »To je 50 let dolga zgodba o učenju sprejemanja in predajanja. V vsakršnih konkretnih situacijah in za vsako ceno. Pravzaprav je to zgodba brez cene. To je zgodba o ljubezni, ki se kot feniks vedo znova dviga iz pogorišča proti nebu in znova zasije v svoji prvinski lepoti in izvornosti. Nekako je to zgodba o vrednotah, ki so na žalost vse bolj tuje sodobnemu svetu.«