Bog živi nas Slovence!

Ko sva šla s kolegom 9. septembra iskat pisatelja Borisa Pahorja v Trst in ga pripeljala na Glasovo prejo v Kranj, se je naš gost že med vožnjo in potem istega dne še večkrat pohvalno izrekel o gorenjskem glavnem mestu. Najprej v zvezi z bazoviškimi žrtvami; tiste dni je namreč minilo 80 let od 6. septembra 1930, ko so bili na gmajni pri Bazovici ustreljeni štirje na smrt obsojeni slovenski rodoljubi Ferdo Bidovec, Frane Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič; najmlajšega, Ferda Bidovca, ki je imel komaj 22 let, je Pahor tudi osebno dobro poznal. Kar je hotel pisatelj poudariti, pa je dejstvo, da so ustreljenim že novembra 1931 odkrili spomenik, seveda ne v kraju njihove smrti, temveč v – Prešernovem gaju v Kranju. In da je bil to pravzaprav »prvi protifašistični spomenik v Evropi«. Ko smo se nato peljali mimo Prešernovega gaja, je pisatelj prvič tistega dne (in nato še nekajkrat) izrekel predlog, ki ga zadnje čase ponavlja ob vseh svojih nastopih v javnosti. Predlaga namreč, da bi morali spremeniti besedilo slovenske himne.

Pa ne gre za to, da bi spreminjali Prešerna. Moti ga, ker so za besedilo himne izbrali ravno tisti del pesnikove Zdravljice, v katerem nazdravlja sosedom: »Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, / da koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan, / da rojak, / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!« Pojemo, kot da bi bili še vedno narod, ki je stoletja trepetal pred napadalnimi mejaki, ki jim nazdravljamo z željo, da se ne bi nikdar več prepirali in da bi bili dobri sosedje. »Kje pa smo tisti, ki nazdravljamo?« sprašuje Pahor. V Prešernovi Zdravljici smo, v državni himni nas ni. V drugi kitici namreč pesnik nazdravlja: »Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / brate vse, kar nas je / sinov slovenske matere!« Ti verzi bi morali biti v himni, nazdraviti bi morali – tako kot v izvirniku – najprej sebi in svoji deželi in šele nato sosedom. Me prav zanima, kdo je namesto druge izbral sedmo kitico Zdravljice, namesto državljanov Republike Slovenije naše sosede? Je v njem podzavestno prevladoval gen slovenske in krščanske ponižnosti ali pa je bil kak zagrizen ateist in komunistični internacionalist, ki ga je motila beseda Bog, pisana z veliko začetnico? Kakorkoli že, Pahorjevo kritično razmišljanje se mi zdi upravičeno in tak je tudi predlog, ki ga je izrekel na preji – da naj Kranj kot Prešernovo mesto predlog za spremembo besedila himne javno podpre.

Pisateljev predlog je treba razumeti tudi v kontekstu njegovega pojmovanja nacionalne identitete in samozavestnega slovenstva. »Moram priznati, da sem jaz našel izhodno stališče v slovenski identiteti, ki sem jo uresničeval s pisanjem v slovenščini, z vključenostjo v slovensko kulturo, tudi s tem, da sem po slovensko živel.« Za svoje rojake onstran meje pravi, da morajo ostati to, kar povečini tudi so – Slovenci v Italiji. So pa med njimi tudi taki, ki vidijo slovenstvo le v slovenščini, so Italijani, ki govorijo slovensko – to pa je začetek izgube slovenske identitete in hkratnega poitalijančenja. Podobno se je zgodilo tudi veliki večini Slovencev na avstrijskem Koroškem, (p)ostali so Avstrijci, ki govorijo slovensko, pa še teh je vsako leto manj. Slovenec moraš biti v mislih, besedah in dejanjih, samo slovenska beseda je premalo. Slovenec mora tudi slovensko razmišljati in delovati, ne le govoriti. Tisti, ki so Slovenci samo še na jeziku, bodo kmalu ugotovili, da je ta jezik premajhen in v globalnem svetu neuporaben, da je bolje oprijeti se kakega večjega, svetovnega jezika …