Na "šiht", z vsem, kar sodi zraven

Delajo za podjetja, urejajo in čistijo mesto, svoje izdelke prodajajo v lastni trgovini. Počasi, korak za korakom, a natančno in zanesljivo. Za svoje delo dobijo nagrado, zaradi katere so še bolj ponosni nase.

Radovljica - Vsak ponedeljek se ob sedmih zjutraj odprejo tudi vrata Varstveno delovnega centra v Radovljici, kjer se tako kot po vseh drugih ustanovah in podjetjih začenja nov delovni teden. Tako za zaposlene strokovne delavce kot za uporabnike VDC-ja, kajti tudi ti pravijo, da prihajajo »na šiht«. In s tem mislijo resno, saj so si v zadnjih letih, posebej odkar so se pred dvema letoma preselili v nove prostore, prav s svojo pridnostjo, natančnostjo in zanesljivostjo ustvarili velik ugled med partnerji, za katera opravljajo kooperantska dela.

»Večinoma naši uporabniki zares radi prihajajo na delo, saj beležimo kar 98-odstotno prisotnost,« je zadovoljna vodja radovljiškega VDC Slađana Anderle. Uporabnikom zagotavljajo osemurni program: »Prihajati začnejo okoli sedme, do pol osme popijejo kavo in nato začnejo delati. Gre za različne vrste dela, odvisno od naročil. Začeli smo z zelo enostavnimi in potem na podlagi dobrih izkušenj in priporočil tistih, za katere smo delali, dobivali vedno več naročil.« Strokovni delavci se trudijo, da bi našli naročila in delo prilagodili tako, da ga njihovi uporabniki lahko opravijo. »Včasih dobimo zelo zahtevno naročilo. Takrat delo, ki bi ga na primer običajno lahko opravili dve osebi, razdelimo na več, lahko celo na 10 faz in tako dobimo več enostavnejših opravil, ki jih zmorejo tudi manj sposobni.« Posebej ponosni smo na storitvene dejavnosti, Občina nam je zaupala urejanje kraja, že nekaj let naši uporabniki opravljajo vzdrževalna dela v gozdu. In lani nas je ugledno podjetje uvrstilo med poslovne partnerje. Ob pol desetih je prvi odmor za kavo in rekreacijo, od desete do enajste spet čas za delo in ob enajstih kosilo v bližnji gostilni. Med 12 in 14 sledi še ena runda v delavnicah, nato se delovni dan za uporabnike konča. »Delajo toliko, kolikor zmorejo. Nekateri več, drugi manj, nekateri pač teh zaposlitev ne zmorejo,« pravi Slađana Anderle. »V njihov osemurni delavnik gredo seveda tudi vse druge aktivnosti – od učenja računalništva in tujih jezikov do plesne šole, sprostitve in likovnega ustvarjanja.«

In na koncu meseca je »plača«, ki jo vsi tako težko pričakujejo. »Vsi naši varovanci imajo status invalida, zato od države prejemajo pokojnino ali nadomestilo za invalidnost. Plačilo za delo, ki ga opravijo pri nas, je dodatna nagrada, ki jo za vsakega delavca izračunamo posebej,« pojasnjuje Tea Beton, direktorica CUDV Matevž Langus. »Vsako delo je ovrednoteno, ves zaslužek pa namenjen uporabnikom. 70 odstotkov gre za nagrade, ki so nakazane na njihove bančne račune. Nagrado razdelimo glede na razred, v katerega so delavci po svojih sposobnostih uvrščeni, in glede na to, koliko delajo. Preostanek razdelimo za plačilo prispevkov za zavarovanje in nekatere aktivnosti, ki so prav tako namenjene njim, na primer za izlete, letovanja, tečaje, družabne aktivnosti in podobno. Ta del sredstev gre za vse uporabnike enakovredno, ne glede na to, koliko ga je in kaj delajo.«

Denarja ni vedno enako, ker tudi dela ni vedno. Če ga ni, se bolj posvečajo ustvarjanju, telesnim aktivnostim, izobraževanju … »Prepričana sem, da bi bilo njihovo življenje osiromašeno, če ne bi mogli prihajati »na šiht« in s tem imeli možnosti, da si zaslužijo za priboljšek,« pravi Betonova. »Seveda bi se nekaj najbolj sposobnih lahko ob primernem vodenju zaposlilo tudi v običajnem delovnem okolju. A bi bili verjetno tudi prvi, ki bi službo izgubili, ko bi dela začelo primanjkovati. Prehajanje iz statusa invalidskega upokojenca v delavca in nazaj pa bo urejeno šele z novo zakonodajo, ki je v pripravi.«