Rumenenje smrek v visokogorju

Slečeva rja povzroča rumenenje smrekovih iglic v gozdovih na zgornji gozdni meji v Julijskih in Kamniško Savinjskih Alpah ter v Karavankah.

Kranj – Gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije in Oddelka za varstvo gozdov na Gozdarskem inštitutu Slovenije že od leta 2008 ugotavljajo povečan obseg poškodb smreke v goratem svetu. Močno rumenenje mladih smrek so najprej opazili na severnem pobočju Kriške gore, posamezne predele z večjim obsegom poškodb pa tudi v Julijskih Alpah, še zlasti na osojnih legah, na dnu vrtač in na drugih območjih, kjer je več vlage. Če so bile poškodbe v preteklih letih omejene na mlade smreke in na smreke na vlažnih rastiščih, pa jih letos ugotavljajo na zelo obsežnem območju. Ponekod so okužene cele krošnje smrek in vse letošnje iglice, ki so septembra tudi začele rjaveti in odpadati. Če bodo do zime vse odpadle, bo na smrekovih vejicah v naslednjih letih opazen presledek med letniki zelenih iglic.

Rumenenje iglic je posledica glivične bolezni, imenovane slečeva rja. Povzroča jo dvodomna gliva, ki za svoj razvoj potrebuje dva gostitelja – smreko in sleč. Pozimi in spomladi povzroča pege na listih dlakavega sleča, kjer oblikuje trose, ki okužijo samo mlade (nove) smrekove iglice. Poleti okužene iglice porumenijo, na njih gliva oblikuje trosišča s trosi, ki jeseni spet okužijo liste sleča.

Slečeva rja je stalno prisotna v gorskih območjih, kjer skupaj rasteta smreka in sleč. Rastišča smreke s slečem v podrasti se razprostirajo predvsem v Karavankah in Alpah od tisoč metrov nadmorske višine do zgornje gozdne meje. Razvoj bolezni pospešujejo vlažne lege in deževna poletja. Letos sta za obsežno in močno okužbo verjetno kriva snežna odeja, ki se je v visokogorju obdržala dolgo v pomlad, ter deževno poletje. Bolezen bi lahko preprečevali z uničevanjem dlakavega sleča, vendar to ni možno, ker je zaščiten; ukrep pa tudi ne bi bil ekonomsko in ekološko upravičen, saj bolezen povzroča dokaj majhno škodo.