Glasov tek

Ko bi noge tako letele, kot letijo dnevi, tedni, meseci in leta!

Noge ne letijo, ker so temu namenjena krila, a če grem samo en krog okoli Brda, moram nekatere dvakrat pogledati v tekaške copate, da bi se prepričal, da nimajo namesto podplatov kril ali vsaj krilc. Moji podplati so, kot kaže, betonski. Tek obožujem, ta pa mene ne. Kaže, da me celo sovraži. Ni trika, na katerega še nisem poskusil nalepiti teka, a mi ni uspelo. Vsakič, ko se spravim v tekaške copate, mi sede hudiček na rame in mi prišepne, da je bolje, da se držim kavča in pilota in v najslabših dnevih še kolesa. Potem ga skušam odlepiti z rame, ga poteptati s podplati najnovejših tekaških copat, ki mi koristijo kot motivacijsko orodje, a on se mi reži, medtem ko mi naliva beton čez vložke. Lani sem bil odločen, da bom letos na Glasovem teku v Preddvoru eden od favoritov za mesto med deset in dvajset. Kot kaže, me bodo porabili za postavljanje ograj in smehljanje mam'cam, ki se jim bom zdel seksi v novi trenirki. Prav, tudi to je nekakšna udeležba na Glasovem teku. Slabe volje bom, ker mi v tem letu ni uspelo toliko preteči, da bi mi enajst kilometrov pomenilo razvedrilni tek. Razvedrilni tek? O tem bi vam lahko pisal vse do strani, na katerih so osmrtnice. Razvedrilni tek je takšen tek, ko ura pokaže želeni čas. Ohoho, niste vedeli, da ste lahko tekmovalne sorte človek? Kako, da ne? Vsako jutro startate, ko vas budilka zbudi. Čez dan gledate ves čas na uro, in ko greste spat, si rečete: Je mar že čas za spanje? Torej tekmujete vsak dan tudi takrat, ko ste na dopustu in vam žena reče, da morate na plažo prvi prinesti blazine in brisače, da boste imeli ves dan senco … Pretiravam. Obstajajo tudi dnevi, ko ne tekmujete. Ne, to niso dnevi poraza. To so tisti dnevi, ko vsi na vas pozabijo, vi pa ne pozabite nase. In potem si nadenete tekaške copate, svoje najljubše, tiste, ki poznajo najlepše stezice, in si nadenete svoja najudobnejša tekaška oblačila, špricnete nanj svoj najprijetnejši parfum in se poženete v korak in iz koraka v tek … Rok trajanja tega užitka je čisto do konca. Potem se slečete in se uležete v kad, v katero ste pred tem natočili vodo, seveda. Uležete se vanjo in zabrišete otrokovo rumeno račko pod WC-školjko. Nasmehnete se svoji podlosti. Pobrskate po spominu, kdaj ste se nazadnje imeli tako lepo? Mogoče je tokrat prvič … nikakor pa ne zadnjič. Ni prvič niti zadnjič. To delate, delamo, redno, vsakič, ko se prikaže priložnost, in v tem so posebni čari. Odkrijete jih poleg drugih seveda. A ti spodbudijo še druge, tiste najlepše, brez katerih življenje ne gre. In kje ostanejo slabi spomini? Še so tu, in ko ste prepričani, da slabo vedno prevladuje nad dobrim, odkimate, ker ste se naučili živeti dobro … bolje …

Pridite na Glasov tek, mogoče boste tam spoznali več dobrih, več tistih, ki so s tekom premagali več slabega. Prepoznali se boste po nasmešku …