Ko gre v šolo sedem otrok

"Na začetek šolskega leta moramo misliti že kar nekaj mesecev prej," pravi Metka Šolar iz Topolj nad Selci, mama devetih otrok, od katerih se le dva ne šolata.

Začetek šolskega leta za starše pomeni udarec po žepu, katerega še posebej močno občutijo v velikih družinah. Tudi pri Šolarjevih v Topoljah nad Selci, po domače pr' Soršk, kjer je kar devet otrok, izobražuje pa se jih sedem. Najstarejša, 22-letna Marjeta je študentka glasbene pedagogike v Mariboru, 20-letni Jernej je zaključil srednjo gradbeno šolo in išče zaposlitev, 17-letna Lucija obiskuje srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, leto mlajši Valentin škofjeloško srednjo strojno šolo, trinajstletni Vid in leto mlajši Lenart obiskujeta osmi in sedmi razred v Železnikih, devetletna Ana in sedemletna Neža sta četrtošolka in drugošolka podružnične šole Selca, najmlajši, štiriletni Ožbolt pa je še doma.

Pri Šolarjevih bodo torej v prihajajočem šolskem letu imeli študentko, dva srednješolca in štiri osnovnošolce. Nakup šolskih potrebščin, delovnih zvezkov in učbenikov je za starša Metko in Jožeta velik finančni zalogaj. »Samo šolske potrebščine nas stanejo petsto evrov ali še več, če pa prištejemo še stroške za delovne zvezke in učbenike, pa vse skupaj nanese najmanj tisoč evrov. Na začetek šolskega leta je treba v velikih družinah misliti že kar nekaj mesecev prej,« pove Metka. Pet delovnih zvezkov za osmošolca Vida denimo stane 62 evrov, lani so za Valentina za prvi letnik srednje šole odšteli 75 evrov. »Učbenike si sposodimo, v osnovni šoli je izposoja brezplačna, v srednji šoli pa se plača tretjino cene, kar znese okoli 40 evrov,« je pojasnil Jože.

Starša se držita načela, da šolske potrebščine kupujeta po potrebi. »Torbo zamenjamo le, če je res izrabljena. Marsikaj se da popraviti, morda zamenjati kakšno zadrgo. Pred kratkim sem v neki knjigarni videla torbo, vrečko za copate in peresnico za sto evrov. To je pa pretirano,« meni Metka. Kot pravi, otroci ne izsiljujejo za nove stvari. »So razumljivi in vedo, da potrebščin, ki niso strgane ali poškodovane, ne bomo vrgli stran. Peresnica, ki je cela in jo opereš, je ravno tako lepa,« je dodala, njen mož pa je ob tem pristavil, da bi bilo dobro, da bi več ljudi razmišljajo tako: »Otroci niso nič krivi, starši bi morali začeti razmišljati drugače in jih vzgajati v tem smislu.« Tudi oblačila in obutev kupujejo po potrebi. »Marsikaj lahko ponosijo drug za drugim. Sicer pa pogledamo, kaj kdo potrebuje. Da bi vsem naenkrat kupili nove stvari, pa ne gre,« pojasnjuje Metka.

Otroci so v šoli pridni in nimajo težav. Mlajšim pri domačih nalogah pomagata starša, določenih stvari za višje razrede pa ne znata, zato si otroci pomagajo med seboj. Po domači nalogi primejo za delo na kmetiji, ki je njihov glavni vir preživetja, ob tem pa oče Jože opravlja še prevoze lesa. »Šolska izobrazba mora biti, zelo pomembno pa je tudi razvijanje talentov pri otrocih. Pri naši hiši je to glasba,« pravita starša. Glasbeni talent je doslej najbolje razvila Marjeta, študentka glasbene pedagogike, sicer pa prav vsi otroci, z izjemo najmlajših dveh, igrajo različne inštrumente. Lenart, Ana in Neža so tudi plesalci baleta.