Občutek svobode, ki opija

Še nikoli nisem jadrala. Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Razmišljala sem samo, da mi ne bo slabo. Na koncu nisem hotela z jadrnice. Sedem dni je bilo premalo.

Najprej nas je bilo pet. Dovolj za gnečo, vendar je prijateljica ravno v tistih dneh spoznala fanta in kar naenkrat je na jadranje ni več vleklo, par, ki bi še moral zraven, pa je že od prvega dne cincal, bi ali ne bi. Tako sva s skiperjem, ki je vse skupaj organiziral, jadrnico pa mu je posodil prijatelj, najprej razmišljala, da bi vse skupaj odpovedala, a nisva našla pravega razloga. Odločila sva se praktično čez noč: greva sama. Ker sem se tokrat odpravljala na jadranje prvič, sem se tudi prvič srečala z nekaterimi izrazi, da o vozlih, vlečenju vrvi in muringih ne govorim. Že vnaprej se opravičujem, če bom v nadaljevanju kakšno besedo uporabila narobe ali sem zanjo našla celo svoj izraz.

Čakljo sem prva dva dneva klicala čakra. Pasarela je bila nekaj ur 'tisti leseni mostiček, preko katerega prideš na kopno' in ko je skiper prvič rekel, da greva 'na bojo', sem postala kar zelena. O kakih razbolelih podplatih nisem imela časa razmišljati, saj nama je že drugi dan odpovedal globinomer in mi je skiper gladko porinil v roke neke vrste morski atlas za telebane. Branje iz njega pa je bilo potem videti v stilu, jaz sprašujem, on odgovarja.

»Kaj je tole pred nama?«

»Ne vem, poglej v atlas.«

»Kaj pa je ta znak v atlasu?«

»Ja, verjetno tole pred nama. Kaj kakšen znak pomeni, imaš razdelano na začetku atlasa.«

»Hm … Tole je najverjetneje oznaka za svetilnik.«

»Ja, torej je tole, kar sva ravno pustila za seboj, svetilnik.«

»Aha, samo midva morava pred njim zaviti …«

Od brezvetrja do nevihte

Ko smo se dogovarjali o jadranju, smo najprej nihali med petimi in sedmimi dnevi, vendar smo se na koncu odločili za en teden. Plana nisva spreminjala. Vreme je bilo precej 'transparentno', kot bi rekel moj prijatelj, vetra skoraj nobenega, kar je strašno žalostilo italijanski par, ki sva ga srečala na Iloviku in se je vračal v svoje kraje. Mož je potožil, da ne pomni, kdaj je takole 'motoriral' proti domu. Iz Biograda sva prvi dan izplula pozno popoldne. Odločila sva se za smer proti Murterju. Takoj sem doživela ognjeni krst, izgubila čakljo, potem plavala za njo, privezovala vrvi na bojo kar v vodi in dobila prve modrice med močnejšim zibanjem jadrnice, saj se je po pol ure, ko sva se privezala, razbesnela nevihta. Gledala sva precej večjo jadrnico, ki je priplula v zaliv slabih deset minut za nama in … nasedla. Sredi noči naju je zbudilo glasno petje s sosednje jadrnice. Pravi metal žur, na katerem so prej tulili kot peli, deklamirali s pevci Sepulture, kar se je slabemu vremenu sicer podalo bolj kot Plestenjakov Dež naj pada. Severnjaki pač.

Naslednji dan sva šla na pot že zgodaj. Vreme je bilo sončno, vetra spet nobenega. Mislim, da so bila tovrstna jutra nekaj najlepšega. Mir, morje, rahlo zibanje jadrnice. Naslednji cilj je bil Molat. Prispela sva pozno popoldne, premočena in premražena, ker naju je že takoj po izplutju ujel dež. Vreme se je namreč v nekaj minutah spremenilo. Kot novinka sem vse govorjenje okoli vremena prevedla v 'slabo vreme'. Na Molatu sva ostala dva dni. Tu sva tudi prvič pristala ali parkirala ob pomol. Posebno doživetje. Vrv bi morala iti pod ograjo jadrnice, jaz sem jo seveda vrgla moškemu na pomolu čez, v isti sapi pa mi je molil še muring, močno vrv, ki je na eni strani privezana na pomol, drugi del pa na prvi pogled leži nekje v vodi. Ker sem hitela, sem se mimogrede še z glavo zaletela v tendo za senco na jadrnici in glasno zaklela. Na koncu je bila vsega kriva kapa s »šiltom«. Tretje jutro je skiper postajal že rahlo nervozen in na srečo se je začelo jasniti. Ajde, gremo, je bilo vse, kar sem slišala, in že sva izplula.

Vreme je bilo boljše, žal brezvetrje. Pa tudi shladilo se je. Temperatura morja je padla. Pogovor se je večino časa vrtel okoli nogometne tekme Slovenije z Anglijo, ki se je naslednjega dne v popoldanskih urah na Istu zaključila s skiperjevim dolgim nosom in takojšnjim nadaljevanjem plovbe na Ilovik. Na Istu sem najprej z zanimanjem spremljala skupino starejših Italijanov, ki so s katamaranom v majhni marini poskušali pristati vsaj trikrat, vendar jim je vedno uspelo, da so se zapletli v muringe. Zelo glasna je bila tudi skupina šestih Slovencev na precej veliki jadrnici - če jo primerjam z najino, saj smo vsi v marini (vsaj tisti, ki smo razumeli slovensko) izvedeli, kaj so jedli za kosilo, kaj bodo večerjali, kje so bili, kam bodo pluli v prihodnjih dneh. Najbolj je izstopala s svojim visokim tonom njihova (najmlajša) tridesetletnica (ali pa jih je imela okoli štirideset), ki v razmaku petnajstih minut ni ravno vedela, ali bi plavala, brala knjigo, šla pod tuš ali morda kaj pojedla. In to je, hote ali nehote, delila z drugimi. Po pravici povedano sem bila najbolj vesela, ko se je začela nogometna tekma in so se ljudje odpravili v bližnje lokale in je nastala tišina že zato, ker je ostala brez sogovornikov.

Končno nebo brez oblačka

Takoj po tekmi sva odrinila z Ista in se odpravila na Ilovik, kamor sva priplula pozno zvečer. Sončni zahod je bil nekaj posebnega, kot je poseben sam Ilovik. Naslednji dan je sledila vožnja do Suska, ki leži zahodno od Lošinja. Končno je bilo nebo brez oblačka, na brezvetrje sem se že navadila. Kasneje sva se odpravila na Veli rat, izplula v lepem sončnem jutru, se 'švercala' nekje vmes, mimo vidne razbitine italijanske tovorne ladje, ki je nasedla leta 1984, ter plula (nekaj malega celo jadrala) ob zunanji strani Dugega otoka. V čudovitem Sakarunu, zalivu, kjer je voda posebne zelene barve, sva se ustavila za uro, dve – seveda sem spet lovila uhelj boje – dogodek dneva; nadaljevala vse do prehoda Male Proverse in potem počasi med otoki plula v smeri Murterja. Kornate sem videla od daleč, po kanalu pa - če sem prav razumela, pred Malo Proverso, sva prvič razpela tudi vsa jadra in skiper je kar vriskal od veselja, saj je končno jadrnico lahko postavil 'na bok'. Žal je bil to najin zadnji dan druženja.

Jadranje ti je všeč ali pa ti ni

To vzljubiš ali ne. Kasneje mi je kolegica, ki gre na jadranje vsako leto najmanj dvakrat, razložila, da jih pozna kar nekaj, ki so šli na jadranje enkrat in nikoli več, ker niso imeli sreče s skiperjem in se jim je vse skupaj zamerilo. Skiper je bil pač 'prefreh' ali pa 'prepedanten', če uporabim njena izraza. V bistvu sem z mojim imela srečo. Ni kompliciral, ni bil glasen in bil je precej umirjen. Še najbolj je bil nevzdržen, ko je en dan že takoj po izplutju ugotovil, da mu je zmanjkalo cigaret, vendar ni bilo možnosti, da bi se ustavila v prvi trafiki, kjer bi jih kupil. Takrat sem bila enkrat in edinkrat glasna, ko sva pristajala. Moledovala sem namreč marinerota na pomolu - še preden sem mu sploh vrgla vrv, naj mu nekje najde kakšen 'čik'. Preden mu odtrgam glavo ...